Komunalc

Menda se v teh dneh dogajajo vročinski udari ali nekaj podobnega in vsi priporočajo ohlajanje telesa z vodo in v vodi. Občasno je potrebno taka navodila upoštevat, zato sem se odločil, da peljem Kono malo do vode. Najprej sem moral seveda zadovoljiti malega židka, ki čepi v moji denarnici. Tokratno veselje so mu pripravile Slovenske železnice s ponudbo Turist vikend.

V soboto zjutraj sem se odpravil do železniške postaje Ljubljana, kupil vozovnico zase in za kolo ter poiskal skorajda muzejski vlak. Na peronu nas je bilo kar nekaj, zato je nalaganje koles potekalo hitro in med smehom. Ob 6.55 je vlak z neverjetnim pospeškom štartal s postaje in v eni uri sem se že izkrcal na postaji Lesce-Bled.

Pot se začne s super spustom od Lesc do Save Dolinke in nato krajšim vzponom do Bleda. Seveda je na Bledu prvi obvezen postanek v pekarni, da se telešček slučajno ne presuši.

Bled s kolesa je popolnoma nova dimenzija doživljanja poti. Hitreje kot z avtomobilom, ki je obsojen na kolono, hkrati pa dovolj počasi, da sem se lahko razgledal po takih in drugačnih čarih narave. Sama vožnja do Bohinja ni preveč naporna. Sicer se cesta enakomerno dviga, ampak je zjutraj še dovolj hladu in sence.

V Bohinju priporočam obisk Hostla pod Voglom, kjer si lahko za normalno ceno izposodite kanu, kajak ali sup in si premigate še zgornji del telesa, ki je zadnjih 32 km večinoma počival. Sam sem se raje posvetil postavljanju novega črnogorskega rekorda v izležavanju na 3 m in bil z doseženim rezultatom 2,3 m zelo zadovoljen. Za nagrado sem se odpeljal do Srednje vasi in obiskal Picerijo Ema. Od 12h dalje imajo polne lonce in lonci so dejansko polni. Porcije so celo za mojo kapaciteto prehranjevanja enormne.

V itinerariju je kosilu sledil takojšen odhod proti Bledu. Po trdi bitki s pico sem (v kolesarskih cunjah) izgledal kot anakonda po kosilu, zato sem postanek v Srednji vasi podaljšal na skoraj 2 uri. Do Bleda sem prispel okrog 15h in testiral še vodo tamkajšnjega jezera.

Po kratkem gnečenju na plaži se je v mojih zmedenih možanih pojavila ideja, da vlak iz Lesc odpelje ob 15.30, zato sem pohitel na pot. Seveda je bil vlak šele ob 17.51, zato sem si privoščil krajše hidriranje s hmeljevimi zrezki in ogled železniške postaje Lesce, kjer imajo reklamo za najboljše ketne za kolesa.

Kratek povzetek poti:
Razdalja: 65,23 km
Čas: 2:53:58
Povprečna hitrost: 22,5 km/h
Povečanje višine: 729 m
Kalorije: 2.259 kCal
Povpr. temperatura: 30 °C

In še malo modrovanja. Slovenske železnice bi nujno potrebovale (spletno) naročanje vozovnic. Predvsem pri tistih, ki vzamemo s sabo kolo bi bilo zelo dobrodošlo, da bi vlak imel dodaten vagon za kolesa. V jutranjem vlaku je sprevodnik s pomočjo potnikov spravil kolesa v poseben razdelek, ampak koles je bilo preveč, zato so jih nekateri potniki imeli kar v separju. Ob izstopu na postaji Lesce je sprevodnik komaj zvlekel moje kolo ven iz tistega malega prostora. Ob tem so se seveda kolesa podrsala. Nimam dragega kolesa niti nisem toliko navezan na barvo, toda prepričan sem, da bi popolnoma drugače reagiral, če bi imel kolo višjega cenovnega razreda. Na povratni vožnji sem šel na vlak, ki v voznem redu ni označen, da ima možnost prevoza kolesa. Na vagonu je sicer bila oznaka, da ima prostor za kolesa. In dejansko je imel. Na oznaki eno kolo, na vagonu prostora za točno eno kolo.

Moja ideja z dodatnim vagonom vključuje torej ta dodaten vagon z “obešalniki” za kolesa in dodatnega “sprevodnika”, ki bi izdajal kolesa. Na vstopni postaji bi mu predal kolo, ki bi dobilo šifro vezano na vozovnico. Na izstopni postaji bi samo izstopil in odšel do “kolesarkega” vagona, kjer bi te že čakalo kolo. Ideja še ni dodelana, toda prepričan sem, da bi na tak način veliko ljudi izkoristilo kolesarsko-železniške izlete.

Na željo Boštjana še zemljevid poti v Bohinj.