Pravzaprav sploh ne vem, če lahko že to pišem. Kri sem dal šele nekajkrat, pa še na Zavodu Republike Slovenije za transfuzijsko medicino so mi rekli, da moram počivat. Obe trditvi držita, ampak moram priznati, da puščanje krvi sploh ni nobena huda stvar. Najhuje je bilo prvič, ker sem se (idiot) na ZTM odpravil v petek po kosilu. Sicer je odvzem uspel, toda počutje ni bilo najboljše. Na srečo so vsi na ZTM zelo prijazni in so me zasuli s kupom informacij. In danes bom o tem malo pametoval. Za tiste, ki se še niste odločili podariti “pol kile življenja” za druge.
Pred odvzemom preverimo osnovne pogoje:
- starost med 18 in 65 let,
- težna nad 50 kg,
- smo zdravi in
- krvi nismo dali zadnje 3 (moški) oziroma 4 (ženske) mesece.
Na kratko o odvzemu. Priporočam odvzem v jutranjih urah, v prvih dneh tedna. Po vikendu je (večinoma) telo spočito, hidrirano in pripravljeno na “šok”. Zakaj navednice? Zato ker nekaj šoka je. Vsaj prvič. Malo utrujenosti in žeje. Vsekakor nič hujšega. Sledi še drugi pomemben nasvet. Na dan odvzema je potrebno pojest zajtrk in popiti dovolj tekočine. Meni ustreza kruh z marmelado/nutelo, ovseni kosmiči z dodatki in še banana za povrh. Popijem pa tudi dober liter vode. Pravzaprav precej običajno jutro in samo še sproščeno obiščemo lokacijo, kjer nam spuščajo malo krvi.
Postopek odvzema se začne s prijavo. Prijazna gospa vpiše krvodajalca in mu da list s celim kupom podatkov: ime, priimek, naslov, krvna skupina, datum zadnjega odvzema … Nato sledi obisk prvega prostora, kjer iz prsta vzamejo kapljico krvi, da določijo krvno skupino (prvi odvzem), količino hemoglobina in še par zadev, ki si jih nikoli ne zapomnim. Sledi obisk sobe številka dve, kjer izpolnim vprašalnik s celim kupom vprašanj o potovanjih, boleznih, spolnih praksah … Osebje nas povpraša po teži ter nam izmeri pritisk in pulz in če je vse v mejah normale, nas napotijo v sobo za odvzem krvi. Če ni čisto vse ok, grem še do zdravnice, ki je še zadnja “ovira”.
V sobi za odvzem se mi vedno zdi zelo sproščeno vzdušje. Vsi so prijazni, nasmejani in govorijo skoraj toliko kot jaz, kar ni malo. Najprej dobiš listek za hrano in nato se namestiš v superduper stol, očistijo ti mesto vboda, prepiskajo cel kup črtnih kod in že dobiš iglo v roko. Na tem mestu sledi nasvet za tiste, ki ne marajo igle. Cel odvsem lahko gledaš v steno ali osebo, ki ti pušča kri in se z njo pogovarjaš. Nikoli, ampak res nikoli, jim ne zmanjka tem. Odvzem traja 5-10 minut in mine zelo hitro. Če opazijo, da nisi ok, takoj prekinejo odzvem krvi, tako da strahu sploh ne more bit.
To je dejansko vse. Po končanem odvzemu ti roko tesno povijejo, da ne pride do podkožne krvavitve (modrica) in že lahko greš na zasluženo malico.
Informacije o trenutnih zalogah krvi
@had-ov prispevek o #bloodmeetu Krvodajalec sem – si ti tudi?
in še šaljiv prispevek o krvodajalstvu, ki ga je pripravil @primorc_ Daruješ? Darujem!
Super post. 🙂 Odsvetuje se še masten zajtrk in kava, na splošno pa ni posebnih priprav. Ni pa to noben bav bav, sama bom kmalu spet šla. 🙂
Na nemasten zajtrk sem pa čisto pozabil.
btw, kaj sploh je masten zajtrk? 🙂
Hm, se mi zdi da kakšna jajca, slanina… Marmelada in čaj/voda je najboljša izbira. Mleko tud ni najboljše.
Kavo pa lahko. Tako vsaj piše na spletni strani.
Pa ženska ne sme biti noseča ali dojiti. 😉
Matervola, tudi nosečnice sem pozabil omenit. :/
dobro napisano. malo reklame za krvodajalstvo nikoli ne škodi. (bo počasi cajt, d jih grem spet obiskat)
mimogrede, v še malo bl sproščenem tonu sm o puščanju krvi pisal tudi sam.
Kje si puščal? V Ljubljani? Jaz žal nisem imela tako dobre izkušnje.
Bla sem na študentski krvodajalski. Ko mi je postalo slabo, so prekinili odvzem in poklicali zdravnico, ki me je napol nahrulila, da kaj je blo to in da s to količino ne morjo nič, da so samo eno vrečko po nepotrebnem umazali. Pa da ne govorim o ogromni modrici, ki je še dober teden krasila mojo roko. Ktnxbai.
Naslednjič grem v Trst.
V Ljubljani. Že nekajkrat.
Grozno, da si imela tako slabo izkušnjo. Lahko prideš na naslednji #bloodmeet, da si popraviš slab vtis. 🙂