Nikarte ne skrbite dragi bralci, ne bom pisal o tem kako in zakaj teči. Tak naslov je samo zaradi tega, ker se boljšega preprosto ne spomnim. Pravzaprav celoten prispevek ni noben presežek, le nekaj misli, ki so se mi utrnile, ko sem zadnjič povečeval frekvenco premikanja nog s hoje na nekaj več.
Šport v različinih oblikah mi je bil všeč že kot mulcu. Nič posebno strokovnega, le preproste igre. In dobro sva sobivala do zaključka študija. Nikoli se nisem resno posvečal gibanju, vse je bilo le zabava. Na pa služba, sedenje v pisarni, sedenje v avtu, sedenje doma,… eno samo sedenje. Več kot sem sedel, manj se mi je dalo gibat, stalno sem bil utrujen in lačen. Na srečo nimam genov za neko hudo debelost, toda kilogrami so se vseeno nabirali in počasi je bilo treba dokupovat večje kose oblačil.
V letu 2011 sem se zato odločil, da bi malo kolesaril. Po večjih raziskovalni akciji, sem se odločil za gorsko kolo in moram priznati, da je zelo pozitivno vplivalo na moje telesno in splošno počutje. Od marca do novembra sem bil kar pogosto na kolesu, potem pa so prišle ohladitve in potrebno je bilo najti nekaj novega. Tek.
Tekanje mi nikoli ni bilo všeč. Na kratke proge ja, vse kar je bilo daljše od 600 metrov pa se mi je zdelo kot dolgočasno mučenje telesa in možganov. Preprosto nisem vedel kaj počet toliko časa. Samo premikanje nog se mi je zdelo dolgočasno. No, november 2011 se ni začel z nekimi dolgimi teki. Bolj s tekci. Tako 1km, pavza, 2 km, pavza, 1 km, še več pavze. Iz nekih neznanih razlogov sem se potrudil in cel november tekal. Pretekel sem toliko, kot preteče povprečen tekač v enem tednu. Decembra je nato vse skupaj padlo v vodo, ker je bilo preveč veselodecembrskih dogodkov. Na srečo me je nato v januarju tako zagrabilo, da sem kar tekal. Skoraj vsak drugi dan sem se odpravil. In uspelo je. Prvič v življenju sem z navdušenjem pretekel 10 km in to celo ponovil. In še vedno tečem. Ne vsak dan, ampak tečem. Če ne tečem, pač malo kolesarim.
Sedaj pa tisto glavno, kako teči. Najprej opozorilo! To je moja teorija, velja zame in ne odgovarjam za posledico, jezo, veselje, strah, poškodbe in vse drugo, kar vas trkne. Tečem nekako tako: oblečem kratke hlače, t-shirt, obujem superge in grem. Včasih obujem vivotke (hvala @Rolbek), ker je zanimivo in drugačno. Dejansko nič posebnega. Ja, zaradi obsesije z gadgeti, si teke beležim s gps-om na mobilniku. Vse ostalo je pa samo zaradi užitka. Ko pridem slabo volje iz službe, grem malo tečt. Ko sem utrujen od dela, grem tečt. In čisto vsakič poskušam v teku uživat. Nobenega pretiranega mučenja in naprezanja. Samo premikanje nog, razmišljanje o premikanju nog in štetje korakov. Predvsem vivotke so odlične za pucanje glave. Pri vsakem koraku misliš le na to, kam boš pristal z nogo, kako se boš odrinil in kje moraš paziti na ostre predmete.
Tako torej tečem. Brez filozofije, načrtov in muk. In še plusi: počutim se boljše, manj sem utrujen, spoznal sem cel kup ljudi, ki tečejo in imajo zanimiv pogled na svet, spoznal sem veliko novih v poti v bližnji okolici in kar je najbolj važno, še vedno pri tem uživam. Tudi ko fašem žulj, ker se mi ni dalo obut superg.
Tudi sama nisem dolgo tekla od takrat, ko sem dosti tekla v srednji šoli.:) Z vsem se strinjam s tabo. Tek mora bit nekaj sproščenega in neprisiljenega, in predvsem UŽITEK.Tečem, dokler lahko. Tempo pa je pri meni primeren mojemu trenutnemu razpoloženju. Glede oblačil pri teku imam nekaj svojih misli,ampak bo treba kdaj obleči tud kratke hlače ja.
Po teku se počutim odlično. Upam, da kmalu spet začnem…
Prispevek, ki me je spomnil, kako dolgo že nisem tekla in kako je to že fajn počet.
Lepo je slišat, da kdo teče z užitkom. Kar tako naprej 😀