Dvorski hrib in Toško čelo

Izlet za tiste dni, ko smo na tesnem s časom. Gps sled je sicer iz Šentvida in se vrne nazaj v Šentvid, toda tudi iz centra Ljubljane pot ne bo trajala bistveno dlje. Za pot priporočam uporabo gorskega kolesa, nekaj kondicije in v vročih dneh veliko pijače. V drugem delu poti je sicer možno natočit vodi v izvirih ob cesti oziroma možno se je okrepčati v Lovski koči na Toškem čelu ali v Gostilni Bitenc. In sedaj zelo pričakovani opis poti. Iz Šentvida se peljemo mimo Merkurja v Gunclje, pri kapelici zavijemo levo in nato pri razpelu (koliko enih verskih simbolov) desno. Sledi približno 500 metrov makadamske poti, nato se spet vrnemo na asfalt. Na prvem križišču zavijemo zopet levo in se začenjamo po gozdni poti vzpenjat na Dvorski hrib. Na tem mestu prosim, da mi domačini oprostijo, če sem vzpetino napačno poimenoval, toda Foursquare in Najdi.si sta se strinjala, da imam prav. Vzpon skozi gozd je zelo prijeten, če odštejem mestoma razrito cesto in nekaj blatnih odsekov. Na vrhu prvege dela vzpona nas čaka prijetno presenečenje; rdeče puščice, ki so očitno namenjene kolesarjem. Zavijemo levo in se držimo rdečih puščic, ki nas peljejo v prvi vzponček, ki mu sledi spust mimo gozdne preseke in nato svinjsko strm vzpon. Ne se ustrašit, če gre gor, bo šlo enkrat tudi dol. In točno to sledi. Idiličen spust po ravno prav široki gozdni stezi (še vedno sledimo rdečim puščicam), z ravno pravo količino korenin, ovinkov in podobnega. Super spust se konča pri znanem razpelu. Znan je seveda tistim, ki začnejo vzpon na Toško čelo na Cesti v hrib. Tukaj se lahko odločimo za spust v Šentvid, ali za nadaljevanje poti proti Toškem čelu. Ne se ustrašit, če se vam ne bo ljubilo do Toškega, se lahko vmes še vedno spustite na Pržan. Sledimo torej lepi gozdni posti, pazimo na pešce in kolesarje, ki se že vračajo in uživamo. Ob poti lahko zasledimo tudi izvir, kjer so ponavadi puščeni tudi plastični kozarčki. Na žalost iz tal teče voda, toda tudi to bo boljše kot nič. Sledi nekaj lahkih vzponov in spustov, ter še zadnji vzpon na Toško čelo. Na skrajno desni cesti (v smeri vzpona) sem včeraj naletel na nevaren prizor. Sredi enega od spustov je čez cesto zvrnjenih nekaj dreves, zato priporočam veliko mero previdnosti. Na Toškeme čelu si odpočijem in spustimo v dolino. Opcij je več. Lahko po makadamu, lahko po asfaltu. V primeru, da še nismo dovolj utrujeni, gremo lahko še na Katarino.   In še dodatek (hvala @symru za povezavo do članka):