Tisti trije ali štirje, ki dejansko berete ta blog in me verjetno tudi poznate, veste, da jecljam. Ne ravno hudo oziroma sem zadevo zelo saniral, toda še vedno se sliši. Rad se tudi pošalim na račun jecljanja in ponavadi sem kar prvi, ki začen govorit vice o jecljačih, ker se mi to ne zdi napaka, temveč bolj neka posebnost ali lastnost.
Seveda mora lepemu uvodu slediti malo teženja in grdih besed. Zelo me moti, če se ljudje začnejo posmehovati ali še hujše, če me sploh ne poslušajo in začnejo kar nekaj drugega govorit. Dragi bralci, ja vsi vi trije ali štirje, povejte še komu, če ga slučajno vidite. Jecljanje ni bolezen, ni nalezljivo in če nam date priložnost, bomo moogoče celo kaj pametnega povedali. Ko začne nekdo jecljat, ga preprosto počakajte. Ne potrebuje vaših pametnih nasvetov, da se mora umiriti, nadihati, menjati besedo, … Vse to že vemo in teorijo obvladamo. V praksi pa se nam preprosto zatakne in takrat nam je najbolj pomembno to, da nas ne še bolj nervirate. Smo že sami dovolj zmedeni.
Dodatki:
– @asocialec je poslal: Prva slovenska poljudna knjiga o jecljanju link
– @davidkovic pravi: “@komunalc Raje jecljanje kot tista druga govorna napaka (govorjenje neumnosti).”
Sledite mu lahko tudi na blogu
Hvala tudi @anja_ps, ki mi je poslala tale link
+1 na Davidov komentar. 🙂
Lep zapis. In… oprosti, če ne bi imel tega… to ne bi bil ti. Pride v paketu. Kot pentlja na vrhu. 😉
Hvala za zak komentar 🙂
Obljubljam, da ne bom nikoli popolnoma nehal
Me veseli! 🙂