Za prvi vtis je dva dni v Manili povsem dovolj. Vročina in vlaga sta mi načeloma ok, ko se pa temu pridružita smog in izpušni plini, se zadeve hitro naveličam. Je po letu od Benetk do Dubaja in nato v Manilo lepo prespat v hotelu in poskrbet za osnovne stvari; internet in lokalno valuto.
Hotel z deluxe apartmajem je bil super izbira. Iz tretjega nadstropja se je odpiral lep pogled in skozi odlično zatesnjeno luknjo okrog klime je prihajal omamen vonj ulice. Cilji prvega dne so zajemali: zajtrk, prehod čez cesto, nakup sim kartice, obisk parka Rizal in starega mesta.
Zajtrk je bil super. Za ljudi na dieti. Na srečo je zunaj dovolj toplo, da hitro pozabiš na lakoto. Za slabe 3 eure se dobi 5 koščkov govedine, jajce in skodelo riža ter seveda obvezno kavo. Kot veliko stvari tukaj, je tudi kava bolj ameriška. Rjava tekočina z mlekom.Je pa užitno pitna.
Po zajtrku je sledilo iskanje manjšega lokalnega shopping malla. Izkazalo se je, da je zadeva velika za ene 7-8 City parkov. Štiri nadstropja trgovin in lokalov s hitro hrano. Uporabljajo zanimiv koncept usmerjevalnih tabel. Ugotovit moraš v katerem wingu je iskana trgovina in si skoraj rešen. Smart mobile se nahaja v Pedro Gil wing v tretjem nadstropju. Ko prideš v 3. nadstropje pa na tabli piše Adriatic Wing in More shops. Malo sprehajanja ne škodi, zato se je trgovina hitro našla, vendar niso ponujali, kar so obljubljali po e-pošti. Obljubili so 1GB mobilnega interneta za 499 pesotov (cca 10 eur), v trgovini pa so povedali, da je največ kar se dobi predplačniško 5 dni free interneta. Na srečo obstaja konkurenca, Globe, ki ponuja 1GB za 1000 pesov.
Interneti kupljeni, voda kupljena. Sledi ogled parka Rizal. Park je pač park v Filipinskem pomenu besede. Malce hladnejši kot okolica, kar nekaj dreves, malo trave in precej stojnic s hrano. Za posedet pa kar paše, saj ima več svežega zraka kot okolica. In to kljub temu, da so pravokotno čez park naredili štiri pasovnico. V Japonskem vrtičku imajo šahovske mize in vsi prijazno vabijo na partijo šaha. Namesto šaha je bil naslednji cilj stari del mesta.
Pred ogledom mesta je največji podvig dneva bil prečkanje štiri pasovnice. Tule sledi krajše pojasnilo o prometu, pešcih, taksijih in vseh drugih premikajočih objektih. Vse ceste imajo ločilne črte, ki pa so bolj same sebi namen. Smernike uporabljajo približno tako pogosto kot vozniki BMW-jev. Ko hočeš zamenjati vozni pas malo pohupaš in se zrineš levo oziroma desno. Semaforje se upošteva, ampak ne vedno. Prečkanje ceste pa je podobno igranju računalniške igrice. Opazuješ premikanje vozil in v trenutku, ko se ti zazdi, da je se je promet upočasnil poskusiš čimhitreje odcikcakat na drugo stran.
Tako je uspelo priti do starega mesta, kjer te oblajajo vsi vozniki triciklov. Prav vsi so super lokalni vodiči in zelo radi ponujajo svoje usluge. Na srečo hitro razumejo, če jim rečeš ne in ne poskušajo več. Najlepši del starega mesta je spet park, ki meji na golf igrišče. Park je, za razliko od golfa, namenjen vsem in ponuja predvsem dovolj prostora za normalno gibanje in dihanje.
Pot od parka do hotela je dolga dober kilometer, kar v Manilski prometni konici pomeni dobro uro hoje, izogibanja triciklom, konjem, avtom, taksijem jeepneyem, prodajalcem vsega mogočega in drugim.
To je bilo približno vse za prvi dan. Drugi dan je čas za premik. Trenutno je ura 7 zvečer in v zelo čistem lokalu na avtobusni postaji čakamo na avtobus za Banaue. Menda tam ni interneta, zato nekaj časa ne bo nič informacij.