Puerto Princesa je prvo mesto na poti, ki se evropskemu opazovalcu zdi čisto. Vožnja s triciklom po aveniji Rizal je bila prava paša za oči po vožnji z ladjo, pristanišču v Iloilo in kratkem postanku v Bacolodu. Urejena ulica, pločniki in prave trgovine. Zidane hiše, steklene izložbe in na sploh vse zadeve, ki so nam doma tako vsakdanje, tukaj pa celo presenečenje. Pravzaprav je bilo nekaj takih tudi v prej obiskanih mestih, toda tule je bila cela ulica urejena. In moje komunalsko oko se je zasvetilo, ko je opazilo zabojnike za odpadke. Končno mesto, ki se zaveda, da je nujno poskrbeti za okolje v katerem živijo.
Kljub navdušenju nad urejenostjo, je prva želja bil tuš. Rezervirana soba v Casalindi je bila malce temna, toda imela je vse potrebno in bila je čista. Edini minus so resnično take stene. Celo pogovor iz sosednje sobe se sliši, da o drugih aktivnostih sploh ne izgubljam besed. Po tušu sva morala najprej poskrbeti za umazane cunje. 160 pesov za 4 kg perila ni veliko, ampak mogoče malo preveč, glede na to, da je nazaj prišlo ne preveč čisto. Potem pa končno hrana.
Po nasvetu receptorke sva obiskala najbližnji lokal Ugong Rock. Pri vhodu imajo na ledu razporejene pakirane ribe, rake ter v vitrini svinjska rebrca in nekaj kosov piščanca. Lahko si privoščiš kateri kos mesa bo poskrbel za veselje brbončic in želodca. Kljub privlačnosti rebrc, me je premamil zgledno velik kos tuninega steaka na žaru. Zadovoljivo, toda nič več kot to, bo vse kar bom rekel o oceni hrane. Poleg tune je seveda obvezna priloga kugla riža (ocvrt krompirček se mi zdi preveč tuj) in mali pir. Cena obroka 400 pesov na glavo ni veliko za Slovenijo, za moje dotedanje prehranjevalne navade pa je bila že zelo visoko.
Ugong Rock je bil dovolj za prvo lakoto, ampak manjkalo je še o malo sadja in predvsem še hmeljev zrezek ali dva, zato je bila naslednji cilj ulična prodajalna hrane, ki je obljubljala sadne solate in poceni pivo. Pri poceni pijači se, povsod po svetu, najde Slovence in tudi v Puerti ni drugače. Olga in Marija sta predstavnici sveže upokojenega tria, ki se je odločil 3 zimske mesece preživeti na toplem. Vitalne in živahne gospe so imele potovanje tako pod kontrolo, da bi človek kar malo z njimi potovala. Večer smo izkoristili za izmenjavo podatkov o hotelih, resortih in nasvetih, kaj se splača pogledat.
Zaspat v pravi postelji je bil tak užitek, da bi ga kar ponavljal do jutra, ki se je hitro naredilo. In čas je bil za goro novih opravkov. Najprej poiskati letalo za v Manilo, hotel v Manili, pregledat plan izletov v Puerti in mogoče celo poiskati hotel v El Nidu. Za slednje je na žalost zmanjkalo časa, zato so v naslednjem dnevu bile opravljene manjše prilagoditve planov.
Včasih paše biti klasični turist, zato sva za ogled krokodilje farme, kaznilnice in metuljev sklenila dogovor z voznikom tricikla. Mario je skoraj hotelski triciklar in čeprav je hotel za vse oglede 800 pesov ter jih dobil dejansko 900, se mi to ni zdelo nateg. Kasneje se je celo izkazalo, da je bilo nekaj dodatnega denarja koristno porabljenega.
Mario naju je naložil v za evropski riti premajhen tricikle in hitro priredil načrt poti. Krokodilja farma je sredi dneva zaprta, zato jo je dal na prvo mesto. Dodal je obisk razgledne točke nad mestom, obisk precej velike trgovine s spominki in za konec prodajalne voznih kart.
Prva destinacija je bila krokodilja farma. Verjetno je iz imena jasno, da imajo kup krokodilov. Od mladičkov do 600 kilogramskega orjaka. Voden ogled stane 50 pesov in za ta denar dobiš slabih 10 minut vodenega ogleda krokodilov, ter prost sprehod po potkah sredi džungle, kjer imajo v kletkah zaprtih nekaj živali. Verjetno iz napisanega že vsi sklepate, da me ni nič preveč navdušilo in prav imate. Krokodili so ves čas mrtvohladno ležali. Od sprehoda med kletkami pa je bila najbolj zanimiva delno urejena džungla.
Do druge postaje dneva, kaznilnice je bilo dobrih 20 minut vožnje. Za vstop se je potrebno samo registrirati in obljubiti, da ne boš odpeljal nobenega zapornika. Sledi še približno 3 km vožnje po makadamski cesti in nato prispeš do vasice, kjer naj bi se lahko družil z zaporniki. Mario naju je odložil pri telovadnici (verjetno je to edina točka, kjer lahko odloži potnike) in stopili smo vanjo. Takoj ko pridejo obiskovalci, se začne skupina zapornikov pripravljati na plesni nastop. ostali pa prodajajo svoje izdelke: v les izžgane slike, sprehajalne palice, ropotulje in še nekaj podobnih izdelkov. Obiskovalec lahko zapornikom kupi nekaj riža za kosilo (100 pesov za štiri porcije) ali pa pusti prostovoljne prispevke. Večina zapornikov je zelo odprtih in radi malo poklepetajo. Kljub vsemu se nisem mogel znebiti občutka, da sem v živalskem vrtu, kjer so zaporniki na voljo za opazovanje in hranjenje, zato je bilo obiska hitro konec.
Najlepša postojanka dneva je bil metuljev vrt. Teh je kar nekaj na Filipinih in verjetno so si vsi podobni. Saj vem, da so metulji povsod, toda lepo se je sprehajat med rožami in grmički ter opazovati številne pisane metulje. Prijazne vodičke pokažejo stojalo, kjer se iz kokonov izlegajo novi metulji, mala jajčeca ter še nekaj drugih živali. Poleg krokodila, za dlan velikih škorpijonov in paličnjakov sem srečal sorodnice živali, ki sem jo v Nuts Hutsu tako nasilno pretrgal na pol. Res je bila stonoga in gospa je povedala, da se jo lahko dotakneš, ampak samo nežno. V primeru, da jo hočeš poškodovat, izloči strup, ki povzroča neprijetno srbečico. Poleg metuljevega vrta si je možno ogledati rekonstrukcijo starodavne vasi, kjer sta mladeniča demonstrirala uporabo pihalnika, gongom podobnih glasbil in celo neke vrste kitare.
Sledila je vožnja do razgledne točke nad mestom. Lokacija je ravno dovolj nad mestom, da se vidi Honda bay in nekaj velikih ribnikov. Še zanimivejši so bili konji, tudi oni so bili filipinsko majhni. Mario je priporočal tudi kosilo v restavraciji nad mestom, ampak ni nama bila všeč, zato je samo malo čudno pogledal in naju odpeljal do prodajalne spomnikov. Trgovina kot trgovina, zato o njej ni kaj veliko napisat. Nato še skok do prodajalne vozovnic in Mario naju je odložil pri vietnamski restavraciji.
Verjetno mu je bilo čudno, da sva vihala nos nad zgledno urejeno restavracijo nad mestom in se odločila za prehranjevanje v prostoru z nekaj plastničnega pohištva in mrežo namesto šip. Po krajšem dogovarjanju z natakarico, ki je vseboval zelo malo različnih besed in veliko mahanja z rokami, sva dobila konkretni porciji noodlov z jajcem.
Po kosilo pa še malo časa za lepotičenje telesa; 90 minut čiščenja in masiranja nog. Ko sem videl, kakšna voda odteka z mojih hoduljic mi je bilo skoraj malo nerodno. Očitno umivanje in tuširanje res ni dovolj, če v japonkah laziš po vseh mogočih krajih. Sram se je hitro poslovil in zamenjala ga je čista uživancija. Gospodična je tako dobro zribala in zmasirala podplate, da se mi je pešačenje do hotela zdelo podobno uničevanju umetniškega izdelka. “Ma ni blo druge, je blo treba jet!” Spotoma še po cunje in ker sem vedno lačen že počasi na večerjo. Tokrat v lokal popotniškega proračuna. Natakarici ni bilo jasno, kako si lahko kdo zaželi kepo riža in kar tri priloge, ampak jih je na pomoč priskočila mati, ki očitno pozna tujce in nekaj razložila natakarici ter naju posedla. Dobila sva vse zahtevano in poleg večerje še malo poklepetala s starejšo gospo o breji psici, ki se je valjala po “lokalu”. Simpatičen večer za manj kot 200 pesov. Nato pa spat, ker je bil naslednji dan čas za odhod v najbolj turistično destinacijo potovanja; El Nido.
Avtobus naj bi naju pobral ob 9h pred hotelom, zato sva ob 8.45 že pridno čakala. Ob 9.05 ga še vedno ni bilo in od nekod se je vzel Mario, ki naju je zastonj odpeljal do postaje. Kar naj bi bil bus, je bil kombi. Če sem natančen toyota hiace, torej kombi. V Sloveniji to pomeni 8 + 1 potnik, na Filipinih 14 + 1 + prtljaga. In smo šli na pot. Dirkanje po betoniranih cestah je bilo zanimivo in nič posebnega, razen prehitevanja v škarje, občasne vožnje po levi ter opazovanja avtobusov in jeepneyjev, ki so bili tako polni, da so nekateri potniki sedeli kar na strehi (vožnja s kombije se je naekrat zdela dobra ideja). Zanimiva je bila tudi vožnja skozi krožišče. En od kombijev je prehitel našega in voznik ga je začel živčno lovit. Nato nas je prehitel še en, kar pa je sodu izbilo dno. Nikakor ga nismo uspeli prehiteti, zato se je naš voznik v krožišču odločil na potezo pod pasom. Namesto zapeljat v krožišče v nasprotni smeri urinega kazalca, jo je usekal kar na levo in v najbližji izvoz. Za konec pa še približno 50 km vožnje po makadamu ter občasni skoki na betonirane odseke. Hitrost se je zmanjšala na 50-70 km/h, ker je še vedno zadoščalo, da je večina potnikov imela dobro prerešetane kosti.
Na avtobusno postajališče smo prispeli zgodaj popoldan in takoj sva se s triciklom odpravila do resorta, ki sva si ga nagledala na internetu. Pozabila sva, da je v tem času v El Nidu višek sezone. Resort je bil poln, razen ene sobe, ki pa je s 2.500 pesi bila veliko predraga. Stopila sva po ulici in prav vsak hotel ali resort, ki je izgledal primeren za najini denarnici, je bil poln, zato sva se obrnila na krajevni turistični urad. Interneti sicer pravijo, da niso uporabni, ampak nama so hitro našteli nekaj možnosti za prenočevanje in uslužbenec nama je celo pokazal pot do penzijona, ki nama je ustrezal. Slabih 5 minut od plaže in za ugodno ceno. Kljub temu sva čas do noči izkoristila za še en pohod po mestu in iskanje še kakšnega prenočišča, ki bi bilo bližje plaži. Bila so, toda vsa za več tisoč pesov na noč, zato sva raje odšla na večerjo.
Preventivno sva pri večerji popila nekaj rumčka s coca-colo in sklenila, da si lahko malo privoščiva. Najprej poštena porcija hrane in nato malce rumčka. Vse bi minilo mirno, če ne bi dobila sobe takem delu mesta, da je pot vodila mimo večernih stojnic s hrano. Ne vem kdaj so začeli, toda do 10. januarja so imeli vsak večer na odseku ulice postavljene stojnice s predvsem morsko hrano. Najprej sva malo opazovala ribe, nato smo malo začeli klepetati in še preden sva se dobro obrnila, je za mizo sedela pisana druščina, ki je vključevala žensko z moškim glasom, brezdlakega moškega s čudnim glasom, natakarja in dva čudna evropejca. Kmalu smo z začetnih vljudnostih debat zapluli v politko, obnašanje, navade in še marsikam. Ne preveč divje popivanje z domačini se je končalo sredi noči v lokalni diskoteki.
Jutro in dan po aktivnem večeru je bilo pametno izkoristiti za spoznavanje mesta, pregled ponudbe izletov na bližnje otoke ter preventivno še eno masažo. Slednja ni bila ravno nujna, ampak za sedem evričev bi se tudi domadoma pogosteje masirali.
El Nido ponuja štiri različne izlete po okoliških otokih. Vsi ponudniki imajo enake cene, razlika je le v dodatni ponudbu. Eni ponujajo samo izlet in hrano, drugi še maske, plavutke, kajake in verjetno še kakšno drugo malenkost. Trip A je po oceni večine forumov najboljša izbira, zato sva bila malo po 9h zjutraj, skupaj s še nekaj ostalimi, vkrcana na Gaber 1. Kljub navdušenim opisom, ki sem jih našel na internetu, me prvi dve laguni nista pretirano navdušili. Smešni so mi bili napadi rib, ki branijo svoj teritorij in vsakega vsiljivca (mojo nogo) začnejo ščipati. Laguni sta bili sicer zanimivi, ampak moram priznati, da me dalmatinsko morje bolj navduši.
Z zanimanjem sem opazoval kako se ladje s pomožnimi koleščki odpletajo iz zagužvane lagune. Vodiča, krmar in asistent so tekali po stabilizatorjih, nas odrivali od drugih ladij, občasno je kdo celo v vodo skočil in končno smo bili osvobojeni vseh ovir. V vsaki laguni podobna zgodba. Sledilo je kosilo (ribe, piščana in nekaj prašiča je posadka spekla kar med plovbo in odparkiranjem) na precej nagužvani peščeni plaži. Kosilo je bilo res super in hrana me vedno navda z dobro voljo, zato sem optimistično čakal naslednje destinacije. Že skrita laguna je potrdila moje domneve. Dostop do Skrite lagune je mogoče samo skozi ozko luknjo v steni. Ko prideš na drugo stran pa približno 30 metrov široka laguna, ki jo obdajajo visoke apnenčaste skale. Od Skrite lagune smo se odpeljali do lokacije za šnorkljanje, kjer je bilo kar nekaj lepih koral. Škoda le, da vidljivost ni bila boljša. Nato pa še zadnja lokacija; Plaža sedmih komandosov. Večina izletnikov na čolnu je bila utrujena in naveličana, zato je odkorakala v najbljižji bar. Nekaj vztrajnih pa nas je vseeno odšlo še malo v vodo in bilo je vredno. Najprej sicer samo pesek, nato pa korale in predvsem ogromno rib. Ribe, ki jih običajno videvamo samo v akvariju, so bile tukaj na dosegu roke. Tudi dva Nema. Očitno res na koncu pride najboljše. Dan smo zaključili zadovoljni in prijetno utrujeni.
Zadnji dan v turističnem mestu in zadnji morski dan pred vrnitvijo v domovino je bilo potrebno izkoristiti za še kakšno morko športno aktivnost. Sit-on-top kajak je zgledal privlačno in s ceno 500 pesov za dvoseda tudi poceni. Prva etapa veslanja je minila v smehu in opazovanju obale. Bilo je nekaj valov, ampak razen tistega, ki naju je lepo vrgel na peščeno obalo nič posebnega. Nato pa uživanje v pesku, soncu in delanju niča. Do popoldanskega veslanja nazaj proti mestu. Morje je bilo malo bolj nemirno kot dopoldan in dva dvoseda, ki sta veslala mimo se nista zdela nič kaj hitra. Kmalu sva poskusila tudi sama. Najprej je šlo dobro, nato je zapihalo in je šlo slabše, nato je šlo dobro in nato je zapihalo in je šlo slabše. Tako nekako sta se menjavala normalna hitrost in polžje premikanje. Na srečo je morje prijetno toplo, zato tudi občasni pljuski vode v kajak niso moteči in se jim samo nasmejiš.
Obe obiskani mesti sta mi bili všeč. El Nido ima svoj čar, ampak z veseljem bi dan ali dva več preživel v Puerto Princesa in si ogledal še tamkajšno ponudbo plaž. Toda tokrat očitno ne. Čas je za vožnjo s kombijem do Puerto in polet v Manilo.