Pisanje zadnjega prispevka na blog se je zavleklo do enih ponoči, kar seveda pomeni, da sem ob petih zjutraj bil zelo sovražno nastrojen do budilke. Ampak vsi vemo, da ko je vojska, je vojska za vse. Vstajanje, pakiranje, še zadnji obisk delux kopalnice in odhod. Vožnja s taksijem do trajektnega pristanišča za dobrih 50 pesov je potekala še skoraj v temi in bilo je zanimivo opazovat kako vsi začenjajo s svojimi opravki, postavljajo stojnice s hrano, pakirajo otroke na tricikle in odhajajo v službe.
Trajektno pristanišče družbe Montenegro ni trajektno pristanišče. Ima en privez za trajekt in kiosk, kjer prodajajo vozne karte. Pravzaprav še kiosk ni kiosk, ampak lesena baraka z velikim stekom in mokrim šankom. Vse skupaj je konkretno oplemeniteno z vonjem po urinu. Vsi popotniški priročniki priporočajo nakup vozovnice dan prej, kar sva zamudila, zato sva bila ob 6h že pred kioskom. Pred nama pa samo dva človeka, ki sta se v naslednjih 10 minutah čudežno namnožila in kar naenkrat je pred nama bilo šest ljudi. Mogoče se je celo kdo vrinil, medtem ko sem opazoval podgano, ki je bežala od trajekta. Sledi kupovanje kart. Za šalterjem mladenič, z delovno hitrostjo, ki pritiče imenu trajektne družbe. Temu je potrebno dodati še dolg postopek vpisa in tako sva po dobre pol ure čakanja je prišla na vrsto.
Najprej gospodu poveš relacijo, ker ima trajekt na poti do Puerto Princese vmesni postanek na otoku Cuyo, nato na seznam potnikov napišeš ime in priimek, državo, naslov stalnega prebivališča, naslov kamor potuješ in še nekaj podatkov. Količina podatkov, ki jih kdo navede je zelo različna. Nato gospod vozovničar prepiše ime na vozovnico (pišejo se v treh izvodih s pomočjo indigo papirja) in ti ponudi različne kabine. Klimatizirana spalnica je priporočjiva, ker trajekt prepočasi pluje, da bi bilo v zunanjih sobah dovolj sveže. Nato vse podatke o kabini, pogradu, ladji in še ne vem čemu dopiše na vozovnico, pove ceno (1590 pesov na potnika), mu daš denar in šteje. Denar prešteje vsaj petkrat. Ker seveda nihče nima točno, trikrat na kalkulator preračuna, koliko mora vrnit in nato še ta denar petkrat prešteje.Skrajšano; nakup vozovnice traja približno 10 minut, če ga nič ne zmoti.
Odhod trajekta je bil ob 8h zjutraj, zato se je bilo najboljše takoj vkrcat in poiskat svoje ležišče. Vsak potnik dobi eno od ležišč na pogradu. Spet manjši problem zaradi povprečne višine Filipincev. Ležišče je dolgo približno 180 cm in široko približno 50 cm. Na leseni deski je 5 cm pene, ki je prekrita s skajem. Za najbolj petične potnike imajo tudi nekaj kabin s posteljnino na špužvasti postelji. Meni je bila moja skajasta bolj všeč, pa še več družbe je bilo. V našem okrožju je bilo 64 ležišč, torej približno 80 potnikov, ker otroci spijo zraven staršev. Na Cuyo so dodali še dodatna ležišča. Poleg potnikov je tudi vsa prtljaga in ker Filipinci redko potujejo s kovčki ali nahrbtniki, to pomeni veliko vrečk, vreč in škatel. Bili smo skoraj kot ena srečna družina. Do 8h sem prehodil vse prostore na obeh palubah, našel toaletne prostore, kar ni bilo težko, ker se jih zavoha na minimalno 5 metrov ter se že skoraj malo naveličal.
Ob 8.30 me fotkanje okolice ni več zanimalo in parkiral sem se na svoj udoben pograd. Foto nahrbtnik pri boku, večji nahrbtnik pod glavo in se je kar dalo spat. Do 9.30, ko še vedno nismo izpluli. Prav tako nismo izpluli ob 10.30. Smo se pa vsi potniki morali izkrcati, da so opravili ponovno štetje potnikov. Torej, vsi dol, v dve vrsti in vsi nazaj gor.Kdo nas je štel, mi je ostala skrivnost. Ob 11h sem bil že lačen in ker ladijska kuhinja ni poceni, sem se odpravil do dveh mornarjev in ju povprašal kako kaže z izplutjem. Najprej smo se nasmejali, ker je prvi kar dobro jecljal in je bil najin pogovor temu primerno počasen. Odšel sem še v trgovino, kjer je, ne bit presenečeni, nekdo iz ladijskega osebja prodajal stvari. So pa bile cenejše kot na ladji, kar šteje.
Ob 12 pa končno izplutje. Nekje na internetih sem prebral, da pot traja 24 ur, torej še vedno dovolj po planu. Prihod ob 12 v Puerto bi bil super. Preventivno sem rezerviral sobo v Puertu in edino kar me je zmotilo, je bila e-pošta iz hotela. Trdili so, da priplujemo šele popoldan oziroma zvečer. Večinoma imajo Filipinci zelo veliko težav s časom in točnostjo, zato sem seveda bil prepričan, da so samo nekaj pomešali stvari.
O sami plovbi ni veliko povedat. Malo ležiš, malo sediš, gledaš v morje na levi, gledaš v morje na desni in čakaš, da bo konec. Lahko pa seveda opazuješ kaj kdo počne in to je najbolj zabavno. Nekdo si je urejal nohte. Več kot dve uri natančnega piljenja, striženja in občudovanja. Drugi gledajo v telefone in igrajo igrice. Otroci tekajo okoli. Najboljša pa je, da vsi ves čas jedo. Sedijo in jejo, ležijo in jejo, skoraj sem prepričan, da tudi spijo in jejo.
Poleg potnikov v človeški podobi, nikakor ne smem mimo živalskih sopotnikov. Poleg vsaj 30 glasnih petelinov, sem našel še nekaj kur, piščance in celo kozo. Petelini so pri vsem skupaj najbolj nadležni. Nekaj jih je privezanih na tovorni palubi, ostali so v škatlah na zunanjih potniških palubah. In čisto vsi ves dan in vso noč kikirikajo. Temu je potrebno dodati še hrup ladijskega motorja in piskanje igric na telefonu. Na srečo spim kot klada in me kakofonija zvokov ni motila. Edino smešno je bilo, da so vsi starši otroke stalno opozarjali naj bodo tiho. Skrajno čudna logika. Dretje gruče otrok pri vsem skupaj res ne bi prineslo hudega povečanja hrupa.
Malo po polnoči smo pristali na otoku Cuyo, dotočili gorivo in predvsem še zelo veliko potnikov. Slednje sem opazil šele zjutraj, ker sem vmes zaspal. Spomnim se le nakupa treh kuhanih jajc za 25 pesov in tega, da je eno imelo bel rumenjak. Zjutraj torej popolnoma nabasana ladja. Potniki so bili povsod. Kdor ni dobil pomožnega ležišča, je bil dejansko prisiljen spat na tleh. Grozen del jutranje rutine je uriniranje. V nobenem moške wc-ju ni vode za izplakovanje in tudi odtekanje urina iz pisoarjev je zelo počasna. Je pa v vsakem obešena vrečka oglja, ki naj bi nase vezalo neprijetne vonjave. Meni se ni zdelo, da jih. Sem pa ponosen, da mi je uspelo že v drugem poskusu biti dovolj časa v wc-ju, da sem lahko opravil potrebo. Kakšen sem zgledal ne vem, ampak verjetno grozno, ker sem se zasmilili gospe na sosednji postelji in mi je podarila vrečko v sladkorju praženih oreščkov.
Še ene zadeve ne smem pozabit. Hrane. Nekaj jo vsi prinesejo s sabo, ostalo se kupi na ladji. Prodajajo razne čipse in mini piškote, instant nudle in celo pravo kuhano hrano. Adobo riž sem že večkrat jedel, zato je bil varna izbira, le malo drag (70 pesov). Najprej plačaš na zunanjem šanku in nato greš z listkom v kantino. Kantina je bila pravzaprav v naši kabini. Spet težava, ker je narejena za Filipince in sem se lahko samo naslonil na šank ter bil z obrazom v kuharjevem obrazu, ali pa sem stal malo pred šankom in butal v okraske na nadstrešku šanka. Čakanja ni bilo veliko, za filipinske razmere. Pred mano je bilo sedem ljudi in na porcijo riža sem čakal več kot 20 minut. Postrežba namreč teče tako: daš listek, kuhar v stiropor posodo nameče kup riža, v mikrovalovko da mini vrečko zmrznjene omake in čez minuto omako zlije na riž. Vsaj sit sem bil. Riža.
Ob 12 seveda nismo pristali. Smo pa na srečo nekaj po 16 uri. Saj je bila ladja super, spoznal sem nekaj domačinov. No, ne ravno spoznal, smo se pa kar zabavali. Filipinci so radi nasmejani in zelo so odprti. Ko pa si z nekom veliko časa na majhnem prostoru, pa se itak še bolj zbližaš. Kljub vsemu, je vsake družbe enkrat dovolj in pristanek je bil zaželjena stvar. Ko se je začel postopek pristajanja, sva odšla na tovorno paluba. Želela sva čimprej dol, poleg tega me je zanimalo zakaj poteka pristanek toliko časas in s toliko kričanja.
Trajekt pristane vzvratno. Sklepam, da je to težje, kot pristajanje trajktov, ki sem ga vajen s hrvaške obale. Kljub vsemu pa se mi zdi, da je celoten postopek res predolg. Vsi nekaj kričijo in vsi samo čakajo. Le redko se kdo premakne ali potegne za vrv. Kakorkoli, pristali smo. Izognila sva se prvemu valu triciklarjev in se malo sprehodila. Kmalu sva našla nekoga, ki naju je za 30 pesov odpeljal do hotela. Na nujno potrebno tuširanje.
Potovanje z ladjo (trajektom) je bila ena boljših idej. Čeprav iz napisanega mogoče ne zveni in je vse skupaj bolj jamranje, bi šel še enkrat. Zanimivo je, kaj vse lahko vidiš in predvsem s kom vse se lahko pogovarjaš. Prav zato nisem prispevka napisal takoj, ampak šele danes, ko sedim v El Nidu, pijem hladen pirček in počivam po celodnevnem skakanju po otokih. Sledita torej vsaj še prispevka o Puerto Princesi in El Nidu.