Prvi dan v Nuts Huts resortu sem švical. To je skoraj vse kar sem fizičnega naredil, če seveda odštejemo 119 + 3 stopnice. Prehodit jih mora vsak, ki hoče od koč do recepcije ali restavracije. Preventivno sem jih prvi dan prehodil trikrat in ob tem izgubil liter ali dva tekočine. Resort je dovolj potisnjen v džunglo, da se ne čuti več vpliva morja in posledično vsi švicamo. Za primerjavo lahko uporabim tekaški ekvivalent. Julija sem ob šestih popoldan eno uro tekel in prešvical majico. Tule za enako prešvicano majico to oblečem in se odpravim do 5 metrov oddaljenega sekreta. Na srečo obožujem savnanje in švicanje, zato me vse skupaj ne moti preveč. Razen občasnega gubanja prstov zaradi preveč vlage. Za dodatno količino vlage v zraku je, kot vsako popoldne, poskrbel tropski naliv.
Za večerno presenečenja pa žival v kopalnici. Vsak apartma ima svojo kopalnico in wc in zvečer, po popitem pirčku, sem se odpravil na predspalno izvedbo minimalnega higienskega minimuma. Zdelo se mi je, da se vrata malo čudno zapirajo, ampak sem to pripisal slabi izdelavi vrat in mogoče kaki odvečni trski, ki se je zataknila. Ko sem se usedel na školjko, pa sem opazil vzrok “pokanja” lesa. Zraven vrat je ležala žival, ki sem jo očitno presekal na pol. Nisem biolog, zato samo opis. Za konkreten moški palec debela črna stonoga “stonoga” je očitno bila trska zaradi katere se vrata niso dobro zapirala.
Drugi dan je bil namenjen obisku tarsierjev. Za začetek seveda stopnice do restavracije, ker sem nujno potreboval hrano. Nato še drugi del stopnic do vrha. Na vrhu seveda še ni ceste, temveč pešpot in po slabem kilometru pešačenja šele prava cesta. Ravno dovolj sprehoda, da sem spodobno zašvical. Vsi govorijo, da avtobusi vozijo. To je sicer res, ampak nihče ne pove, da je veliko avtobusov prenapolnjenih in ti samo pomahajo, ko se peljejo mimo. Ob 9.45 sem se naveličal čakanja in uporabil prastaro metodo premikanja; hojo. Betonska cesta se zlagoma spušča in po dobrih 2 kilometrih se je pokazalo mesto. Po receptorkinem nasvetu sva se odpravila čez most in povprašala po avtobusu za Corello.
Zlezla sva v jeepnej. Torej vozilo starejše od mene, s potniškim vhodom na zadnjem delu in tako nizkim potniškim delom, da se niti med sednjem s pokrčenimi nogami ne smem vzravnat. Sprava nas je bilo manj kot deset in pričakoval sem umirjeno vožnjo do rezervata. Malo po štartu pa se je začelo pobiranje vsakega, ki je pomahal. Najprej se zapolni klopce ob stranicah in ko že misliš, da ni več nič placa, sprevodnik s strehe privleče še dodatni dve klopci za v sredinski prehod. Zelo prijetno sardinirani smo se gugali proti cilju. Vsake toliko je kdo pomagal in smo ga pobrali, enako je vsakih nekaj metrov nekdo potrkal po stropu in smo ustavili, da je izstopil. Tako razvajeni so, da smo ustavili družini, počakali, da so izstopili. Nato je sledilo še plačevanje poti ter raztovarjanje nakupljene špecerije s strehe vozila. Vsega skupaj dobra minuta postanka. Komaj smo speljali (manj kot 10 metrov vožnjo), pa je že nekdo drugi potrkal po strehi, da hoče dol. Jeepney res razumejo kot dostavo do domačega praga in zelo me zanima, kako bi se zadeva obnesla na LPP-ju. Prvi bi izstopil na postajališču Pošta, naslednji pa bi potrkal, da hoče dol na začetku Čopove.
Dobre pol ure vožnje od Loboca je rezervat za tarsierje. Opisa in točne zgodovine ne bo, ker si nisem vsega zapomnil (bom enkrat dodal), je pa zadevo zasnoval človek z vzdevkom Tarsier man in za razliko od drugih možnosti ogleda opic, prakticira le ogled v skoraj naravnem okolju. Za 50 pesov vstopnine te prijazni prostovoljci (danes sta bila dva iz Italije) odpeljejo po delno zamreženemu delu džungle, kjer podnevi spijo tarsierji. Natančno poskušajo razložit čimveč podrobnosti. Zamrežen del džungle je zamrežen zato, da so tarsierji varni pred kačami. Predvidevajo, da jih zaradi občutka varnosti na približno hektarju rezervata vsak dan spi 4-6. Kar je zelo veliko glede na to, da so filipinski tarsierji (za razliko od tistih z Bornea) zelo samostojno živali in vsaka odrasla živi na teritorju velikem od enega do štirih hektarjev. Danes so tukaj spali štirje. Trije samci in ena breja samica. Živalce so resnično majhne. Odrasle tehtanje do 150 g in v grmovju jo komaj opaziš. V območju rezervata je prepovedano glasno govorjenje in fotografiranje s flešem, ker je tarsierji zelo občutljivi in ker so nočne živali. Njihova občutljivost je tako velika, da v ujetništvu storijo samomor. Kljub precej tihemu gibanju in šepetanju pa se vseeno zgodi, da malo odprejo oči in takrat misliš, da te gleda Joda. Oko tarsierja je večje od njegovih možganov in dve taki kugli skupaj sta kar impresivni.
Ogled se zaključi z ogledom mini muzeja, kjer imajo razstavljen skelet tarsierja, zbirko žužkov, s katerimi se prahranjuje ter krajši kviz za otroke (in zame). Ogledali smo si še posnetek o nastanku rezervata in glavnih značilnosti tega malega primata.
Pot nazaj je bila še bolj zanimiva. Prvi dve “postaji” sem imel plac na stopnici za sprevodnika, nato sem počasi “napredoval” v notranjosti. In hkrati žaloval, ker je zunaj precej bolj pihalo. Tisti del o dostavi do domačega praga smo pa samo še nadgradili. Naenkrat smo zavili s ceste in dostavili gospo s precej prtljage prav do vrat. V opravičilo naj navedem, da je domov pripeljala 2 škatli in eno vrečko špecerije ter kanister goriva.
Od mesta do resorta sva raje uporabila ladjo, ker je bilo pešačenja za en dan dovolj. Poleg tega sva se morala šefeta povprašati, če ga lahko naročiva za jutranji prevoz nazaj v mesto. Resort je sicer lep in ponuja še veliko možnosti za raziskovanje, toda plan poti pravi, da je čas za premik.