Zadnji dan v Donsolu sva sicer mislila preživeti v resortu, toda moj nos se je odločil za švicanje in nujno sem potreboval robčke. Zato sva se odločila za pot do mesta. Na glavni (edini cesti) mimogrede najdeš tricikel oziroma on najde tebe. Vsi ti trobijo in mahajo, če potrebuješ prevoz. V prvem sta že sedela dva otroka, zato sem seveda mislil, da ju bo najprej odložil. Seveda ju ni. Otroka sta se stopila na stopnico za prtljago, dva sva se usedla v “potniško kabino”, nato je mimo prišla še receptorka/natakarica s sestro in bratom in pobrali smo še njih. Torej osem komadov na triciklu in zagotovo bi še koga kam stistili, če bi slučajno pomahal. Tricikel nas je vse odložil poleg tržnice, kjer je tudi ogromno trgovin. Pričakoval sem, da bo kupovanje robčkov enako kot pri nas. Greš do prve trgovine in skozi okence poveš kaj bi, plačaš, vzameš in greš. Vse to bi šlo, če bi ljudje uporabljali robčke. Po obisku kar nekaj trgovin in kupu ponujenih rolic wc papirja, vložkov in plenic, sva končno našla samopostrežno trgovino, ki je dejansko imela robčke. Kleenex robčkov nisem še kupil in svetujem, da če se tukaj prehladiš, kupiš dva do trikrat toliko robčkov kot doma. Zelo so majhni in zelo tanki.
Malo sva še pogledala po tržnici. Zelo veliko imajo zelenjave. Ločeni sta ribja in mesna tržnica, čeprav mi je na prvi pogled čudno, imajo pri približno 30 stopinjah celzija meso obešeno kar na prostem. Bila sva deležna tudi zvokov klanja prašiča, samega dogodka pa nisva videla. Le po glasnosti lahko sklepam, da se je dogajalo nekje med tržnico, brivcem in košarkarkim igriščem. Nazaj do resorta sva se odpravila najprej skozi labirint uličic. Skoraj kot v starih ulicah Pirana, le veliko več nasmejanih obrazov. Res so zgledali srečni in samo mene je motilo, da je vsak kotičke, ki zgleda brez lastnika, poln odpadkov. Razumem, da se valjajo kokosove lupine in palmini listi, toda vsa plastika, ki tam leži. Res je škoda okolja, da se tako grdo ravna z njim. Po drugi strani pa vsa ta njihova prijaznost do soljudi in do turistov. Čisto vsi pozdravljajo, mahajo, sprašujejo kam greš in kako ti je ime. Večina življenja se dogaja na teh uličicah. Umivanje otrok in pranje perila pri skupnem vodjaku, klepet s sosedo, pletenje strešne kritine iz palmovega listja, popravljanje mopeda in še marsikaj.
Pot ni dolga, je pa soparna, zato sem skočil do ene od trgovin po hladno pivo. Pravzaprav je skočil zelo neprimerna beseda. Najprej sem skoraj počepnil, da nisem podrl tende pred trgovino, nato sem se moral usesti na otroški stolček in se še malo sklonit, da sem lahko naročil. Dobil sem prestrašil trgovca, da sem ga komaj pomiril in mu pojasnil, da prinesem steklenico nazaj. Še dobro, da je med kupcem in trgovcem samo majhno okence, drugače bi še za mano skočil.
Božič je za Filipince zelo pomemben praznik. Medtem ko sva midva večerjala in se razkuževala z lokalnim brandyjem, je glava družine popravljal še zadnje okraske na jelki. Pravzaprat je celo prej že celo dopoldne preučeval pozicijo čisto vsakega okraska in lučke. Med večerjo so mimo resorta hodile manjše skupine otrok, ki so prepevali božične pesmi in še dodatno skrbeli za vzdužje. Družina naju je povabila na polnočno druženje ob odpiranju daril in prigrizkih, vendar sva ga morala odkloniti, ker je bil čas za odhod.
Budilka je začela ob 4 zjutraj svoj nori ples in ni bilo druge, kot spakirat še zadnje malenkosti ter odrinit proti letališču. Ob 5 je prišle minivan in ob 6 sva še bila v Legaspiju na letališču. Letališka stavba je bila zaprta, zato sva bila deležna samo pozdrava, Merry Christmas in odslovitve. Zajtrk sva imela v edini odprti kantini in to je bil najbolj umazan lokal do sedaj. WC školjka je bila čista samo prvi dan, pokrova od školjke ni bilo, okno je iz WC-ja gledalo na kar močno neprijetno dišečo lopo. No ja, tudi tekoče vode niso imeli. Za zajtrk sem si naročil hamburger in dobil: dva toasta ter med njima mini pleskavico in dve rezini še bolj mini paradižnika. Na srečo nisem naročil jajc. Kasneje sem namreč opazil, da imajo nekaj porcij ocvrtih jajc kar v vitrini. Skupaj z daljincem za tv.
Na letališče sva odšla ob 7.15 in ker rentgen na vstopu ni delal, sva morala skozi tistega na vstopu v pre-depart cono. To niti ni tak problem, ker je letališka stavba več kot pol manjša od Brniške. Check-in je temu primerno osnoven. 2 tehtnici in gospod, ki odigra vlogo tekočega traku ter odvleče prtljago v vogal. In nato prvo presenečenje s taksami. Po check-inu moraš plačat 75 pesov takse, da lahko uporabljaš letališke prostore. Ter seveda še enkrat skozi rentgen. Tokran ni šlo tako gladko kot prvič. Dva zavoja gran cereale sta povzročila malo zmede. V pre-department coni so malo poskrbeli za moj nos (klime so vse na 18 stopinj celzija), ki je veselo puščal in nato končno letalo. Večina opravil poteka ročno. Dva delavca pririneta stopnice do prvih vrat, dva do drugih, štirje razkladajo prtljago in glavni drži usmerjevalno tablo. Let do Manile traja približno eno uro. V tem času so stevardese opravile tri kroge prodaje hrane in pijače, nagradno igro in predstavitev reklamnih izdelkov. Pristanek je bil malo poskočen, toda uspešen.
Letališče v Manili je neprimerno večje od Legaspija, zato nas je kar nekaj potnikov hitelo po terminalu do letala za Cebu. Tokrat nič taks, samo rentgen ročne prtljage. Čereali niso bili več nevarni. Z nekaj zamude smo se postavili v vrsto za štart in odleteli proti Cebuju. Do Cebuja je dobra ura letenja.
Cebuju se pozna, da je turistično dobro obiskan. Povsod so varnostniki/popotniški svetovalci in vsi razumejo angleško. Pokazali so nama taksi do pristanišča in pot skozi mesto sem izkoristil za navdušenje nad razlikami med Manilo in Cebujem. Široke ceste, manjša gneča na cesti, nihče ne trobi temveč raje uporabi žmigavce, semaforje se upošteva. Tudi ceste in okolica se veliko čistejše.
Pred vstopom v pristanišče spet taksa, tokrat 10 pesov na vozilo. Taksist je priporočil Oceanjet, zato sva se odpravila proti kiosku s vozovnicami. Najprej ti ponudijo listek, kamor napišeš ime in priimek. Nato dobiš prvi listek/vozovnico. Po vstopu na potniški terminal sledi najprej plačilo takse za uporabo terminala; 25 pesov po glavi. Oddaja prtljage, kjer ti na vozovnico spnejo listek s številko prtljage in poberejo dodatnih 100 pesov. Nato sledi check-in, kjer ti samo pripnejo še neko vozovnico. Tale je bil zastonj. Tistih 25 pesov za uporabo terminala očitno dobro porabijo. Prostori so čisti, stoli pobrisani in sanitarije več kot odlične.
Pri vkrcanju ti odtrgajo delček spetih vozovnic in nato poiščeš svoj stol. Ko se nabere dovolj gneče in kup ljudi nima sedišča te vljudno poprosijo, če se malo presedeš. Po nekaj minutah tetrisa nas je večina sedela. Stoli na odprtem delu krova so plastični, majhni in verjetno zato stanejo samo 500 pesov. Spet ponavaljam, da nisem velik, sem se pa moral kar potrudit, da sem se zložil na sedalo. Na srečo je pot dolga samo 2 uri, ki sta hitro minili. Malo opazovanja sončnega zahoda, malo klepetanja, malo spanja in je šlo. V Tagbilaran smo prispeli približno ob 18.30. Našo prtljago so začeli metat na pomol in začel se je boj za prvo vrsto pri kupu kovčkov. V 15 minutah je bilo boja konec in vsak s svojim nahrbtnikom oziroma kovčkov smo odšli med čakajoče taksiste in triciklarje. Prebrala sva, da morava s triciklom do reke Loboc in nato s čolnom do resorta. Izvedba je imela manjši problem. Večina prevoznikov je poznala samo mesto Loboc in ni vedela resort. Nato se je končno pojavil triciklar, ki je razumevajoče prikimal na pokazan zemljevid in fotko lokacije ter naju bil za 500 pesov pripravljen odpeljat. Naložila sva prtljago, se usedla in smo štartali. Tricikli ne vozijo ravno hitro. In na Boholu je to sreča. Na cesti so še vedno opazne posledice potresa. Mostovi se niso posedli, zato je med udrto cesto in mostom vedno kup materiala. Tudi veliko razpok in luknj je preprosto zasutih z peskom in kamenjem. Na najslabšem odseku, kjer se podira hiša, je cesta preusmerjena skozi park na promenado.
Med vožnjo smo še malo zavili s poti, da je gospod triciklar dolil gorivo. Nato je ugotovil, da mora obiskat še vulkanizerja, kjer je malo dofilal zračnice. Ker je 20 km dolga pot, si je moral še cigaret prižgat. Vse skupaj mi je bilo zelo zabavno, le malo čudno mi je postalo, ker je vsake toliko omenjal samo Loboc river. Seveda je bilo čudno. Pripeljal naju je do splavov, ki vozijo na izlete po reki. Na srečo je lastnik enega od splavov boljše govoril angleško. Malo smo se pogovorili in svetoval nama je prenočitev v enem od hotelov ali resortov ter nadaljevanje poti proti Nuts Hutsu šele zjutraj. Ko je poskušal triciklarju razložit, kam naj naju pelje, je je ugotovil, da bo boljše, če gre z nami. Vsi štirje smo se odpeljali do Limpia beach resorta. Najprej naju je ocenila starejša gospa (kasneje sva ugotovila, da je najverjetne lastnica), nato je prišla receptorka in ponudila prenočišče za 1500 pesov. Ni ravno malo, ampak ura je bila več kot 20 in ob takih urah, je večina restavracij in hotelov že zaprtih, zato sva pristala. Na prošnjo za večerjo se je starejša gospa nekaj zmrdovala, nato pa odkorakala. Soba s kopalnico je bila ok in čeprav sva bila že cel dan skoraj brez hrane, sva se tudi z lakoto nekako sprijaznila. Komaj sva se malo razgledala, že je potrkalo in povabili so naju jest. Na balkon sta gospe prinesli mizo in gor je bilo toliko hrane, da se mi je kar smejalo. Svinjina adobo, paniran pikantni piščanec, omaka, riž in čisto svež mango. Starejša gospa je prišla malo poklepetat z nama. Je upokojena učiteljica petja in z veseljem je pripovedovala o popotovanju z otroškim pevskim zborom v Španijo in Italijo.
Zjutraj sva hotela kar takoj na pot, toda spet je vmes posegla stara gospa in rekla, da morava najprej na zajtrk. Spet smo malo poklepetali in ker sva se ji očitno zdela utrujena, naju je kar njen sin odpeljal do Loboca. Na tem mestu moram vsekakor priporočit Limpia beach resort. Lep resort s sobami v prvem nadstropju, bazenom, jedilnico skoraj na plaži in zelo prijaznim osebjem. Še moj prehlad je izginil.
V Lobocu vsi pokažejo na porušeno drugo najstarejšo cerkev na Filipinih. Posledica potresa so na več mestih še zelo vidne. Cerkev ja skoraj popolnoma porušena, dvigalo pri mostu čez reko je privezano z jeklenimi vrvmi, da se ne zvrne. Galerija nad reko je deloma obnovljena, ampak še vedno v slabem stanju. Po krajšem obhodu centra mesta je sledilo iskanje čolna. Po nekaj brezuspešnih poskusih; to so tisti, ko ti hočejo vsi pomagat in ko pokažeš napisano, kam želiš se začnejo med samo pogovarjat in te samo čudno gledajo. No, vedno se najde kdo, ki ve in te zna usmerit. Samo dovolj časa potrebujejo.
Prevoz s čolnom stane 150 pesov, kar je malce več kot jeepney, toda čoln te pelje skozi džunglo, po zelo lepi zeleni reki in dostavi točno do resorta. Jeepney te pelje po vroči cesti in nato moraš še skoraj 1 km peš, ter po žnj stopnic navzdol. Seveda je čoln boljša izbira. Na informacijah sicer piše, da je sedaj zima in deževna sezona, toda to pomeni le dvoje; temperatura je 2 stopinji manj kot poleti in vlage je 10% več kot poleti. Danes torej 28 stopinj celzija, 90% vlaga. Za zmrzljive ponujajo celo savno.
Nuts Huts resort sta naredila dva para (belgijski in belgijsko kitajski) in domačin. Spiš lahko v skupnih spalnicah ali v kočah na kolih. Za 1000 pesov dobiš “apartma” s kopalnico. Trenutno imajo še nekaj podrtih, ker niso utegnili popravit. Pod podrti pomeni, da vse stoji, samo kopalnica (kocka) je padla skozi pod na tla. Vsak apartma ima ime po filmu in Star Trek apartment se zdi super izbira za nekaj dni džungle. Več o resortu se najde na internetih. Moje mnenje pade enkrat te dni, ko si ogledam okolice in končno pridem do opic tarsier.
