Tokrat malo turizma v lenobnem pomenu besede. Po opazovanju domačinov in pokrajine na in z avtobusa, prehranjevanju s hofer-like-noodli iz plastičnih posod in podobnih zadevah, je čas za nekaj dni izležavanja. Donsol je zelo primeren kraj tudi za take aktivnosti.
V Donsolu nas je minivan odložil na Centralnem terminalu. Dragi bralec, razumi mojo kvazi jezo kot poskus humorja, ne kot dejansko pritoževanje. Central terminal je torej ime približno 10 metrov pločnika, ki v svoji osnovi zelo spominja na LPP postajališče, le da nima strehe, klopce in označevalne table. Še preden iz vana vzameš prtljago, se že ponujajo triciklarji, ki so poleg voznikov še vodiči, prevajalci, turistični svetovalci (vsi domačini tukaj počnejo žnj stvari).
Vožnja s triciklom je lahko tudi prijetna, če sediš za šoferjem prečno na smer vožnje. V dobrih desetih minutah sva malo poklepetala, svetoval mi je ogled kresničk, razložil, da morskih psov mogoče ni, povedal še nekaj zadev, ki jih nisem najbolj razumel in me dostavil do resorta. Tukaj sem razumel, zakaj sem hodi toliko ljudi. Luškani bungalovi, kokosove palme ter nedprijazna receptorka/natakarica/kuharica/sobarica.
Štiri nočitve v Donsolu (še danes) so bile res dobra odločitev. Končno sem lahko dal cunje v pranje, si privoščil plavanje v zelo globoki vodi (1 km od obale mi sega skoraj do prsi) in se tudi dobro nahranil. Vsak popoldan je sicer deževalo, ampak dež ne vpliva na nič. Hitrost dela in premikanja domačinov se sploh ne spremeni. V svojem lagodnem tempu hodijo dalje, kot da dežja sploh ni. Le vozniki triciklov in čolnov si včasih slečejo majico in jo dajo na glavo, da jim ne dežuje direktno v oči.
K pravem izležavanju v senci sodi obvezen kokosov oreh s slamico. Trenutno je mrtva sezona, zato sem ga lahko dobil šele drugi dan. Ne znajo se vsi povzpet na palmo in izbrat primerno zrelega oreha. Sprva sem mislil, da me hecajo. Nato sem imel priložnost opazovati, kako poteka plezanje na palmo, trganje orehov in odsekavanje suhih vej. Lahko zaključim, da so res malce nori. In vsi so se mi smejali, ker sem se začudil pojasnilu, da večina domačinov zna splezat na palmo, ker potrebujejo sveže sestavine za kuhanje. Jah, kokosovi orehi so pri njih kot pri nas paradižnik iz konzerve; vsi jih imamo doma.
Opazovanje morskih psov sem torej opustil, ker je precej majhna verjetnost, da bi sploh videli katerga (še enkrat bom moral sem), sem si pa zato hotel ogledati kresničke. Izlet traja približno 2 uri. Štart je lahko pri mostu čez reko Donsol, kjer te naložijo v čoln in odpeljejo približno 500 metrov po reki navzgor. Še boljše je, če štartaš pri svojem resortu. S čolnom se namreč pelješ med ribiči, ki stojijo do pasu v vodi in vlečejo mreže ter čolne. Najbolj zabaven del je, ko ugotoviš, da lučke, ki jih opazuješ z obale, niso svetilniki, temveč čelke. Vsak ribič ima na glavo čelko, prav tako ima vedno čelko na glavi “mornar” na čolnu. Ves čas sedi na premcu, opazuje okolico in hkrati sporoča ostalim kje se premika čoln.
Za opazovanje kresničk sem cel dopoldan iskal razne nasvete kako jih najboljše fotografirat. Za neuspeh in izplen nič (0) fotk tokrat ni krivo moje neznanje, temveč tropski naliv. Zadoščati bo moral opis in lahko mi verjamete, da je res lepo. Sediš v čolnu blizu rečnega brega in opazuješ kresničke, ki se premikajo med listi palm. Izgledajo kot okrašena palma/božično drevesce z zelo veliko enobarvnimi lučkami. Na žalost se je opazovanje po približno 15 minutah končalo in sledilo je mokrih 45 minut vožnje z lupinico. Dež je prijetno topel, tako da me je skrbelo samo za vodotesnost foto torbe.
Vsekakor lep izlet, le malce predrag. Najem čolna stane 1000 do 1250 pesov in največji del tega denarja bi dal za daljše opazovanje ribičev. Za varčnejše popotnike obstaja tudi pešpot skozo mangrove do firefly spota.
Tole je vse iz Donsola. Sledi obisk Bohola in opic tarsier.
Zdaj pa vsi stran od e-naprav in uživajte v božičnem večeru.