Paradajz

Poskakovanje budilke aka telefona ob 5 uri zjutraj. Skoraj bi pomislil, da moram v službo. Ampak res samo skoraj. Poleg nadležnih zvokov budilke je uho ujeli tudi kup čudnih zvokov iz džugle. Deset centimetrov jogija na plohu ni ravno višek udobnosti, če pa k temu dodamo še mrežo proti komarjem, postane vse skupaj zelo prijetno čeznočno domovanje. Prijeten občutek kokonoiziranosti je verjetno pripomogel, da me razna vreščanja in piskanja, ki so prihajala iz gozda, niso preveč motila in sem mirno odsmrčal svojih 8 ur. Po budilki malo pretegovanja in skok v nov dan. Skok je pravzaprav previdno stopanje iz varnega območja postelje na lesena tla. Med deskami se je tu pa tam že videlo svetlobo. Bolj kot svetloba sem seveda bil previden zaradi morebitnih živalic. Pred vstopom v kopalnico še ogled sten in vogalov. Tokrat niti ene živalce. Kar malo žalosten sem bil, da je bilo slovo od Nuts Huts tako samotno in brez lokalnih n-nožcev.

Malo pred 7 uro se je od reke zaslišal zvok motorja. Prihajal je najin prevoz. Gospod čolnar me je resnično presenetil s točnostjo. Točno ob 7h je parkiral ob blatni breg in konec je bilo čistih superg. Nekaj blata je bil deležen tudi čoln. Odpeljal naju je proti mestu Loboc in med vožnjo spet ponujal prevoz z motorji do Tagbilarana. Prepričeval naju je, da je z motorjem veliko hitreje in niti ne drago. Nisva pokazala nobenega interesa, zato je začetno ceno 1000 pesov po glavi začel spuščat in kmalu sm bili pri ceni 350 pesov po glavi. Nisva vedela koliko se nama mudi, ampak sva se vseeno odpovedala motorju in se odločila za jeepney. Večje nahrbtbnike je mulc, za katerega se je kasneje izkazalo, da je tudi šofer in sprevodnik, privezal na streho in kmalu smo štartali. Filipinci radi prehitvajo in trobijo, toda tale fant je bil še posebej hiter. Po nekaj kilometrih smo prehiteli večino jeepneyjey, motorjev in celo avtomobilov. Ter seveda naložili kup potnikov. Na koncu nas je v Tagbilaran prispelo 30 in šofer. Za vozilo, ki ni daljše od 8 metrov, je to kar precej ljudi. Vožnja za oba in prtljago je bila 100 pesov, kar se mi je zdel manjši nateg, ampak tudi to se zgodi.

Iz jeepneya sva izstopila sredi x ulice in ko ne veš točno kam ter imaš na ramenih dva nahrbtnika, pomahaš najbližjemu triciklarju. Za 20 pesov naju je odpeljal do pristanišča, kjer je spet potrebno ponoviti postopek nakupovanja kart; najprej kupiš karto, nato greš čakat na drugi šalter, kjer ti nanjo pripnejo listek s številko sedeža, sledi tretja vrsta, kjer oddaš prtljago in nato še četrta, kjer plačaš terminal fee. Ladja je imela načrtovan odhod ob 10.30, zato se nas je kar nekaj odločilo za pozni zajtrk v gostilni na pomolu. Ker ni še dolgo od potresa, je pomol malce razmahan, gostilne na pomolu so dejansko šotori. Pravzaprav so vse stavbe, razen stavbe obalne straže šotori. Za zajtrk smo si v enem od šotorov postregli z nudli za 30 pesov. Prve dni bi se šotoru najverjetneje izognil, ker je oddajal precej vonjav po mrtvih in kuhanih kurah, sedaj je pa že vse normalno. Neverjetno kako malo potrebujejo naši možgani, da se prilagodijo različnim vonjavam. Po zajtrku smo vsi turisti odšli na terminal čakat ladjo. Terminal ima dve opciji. Lahko sediš v zaprtem šotoru, kjer vate pihajo ventilatorji, ali pa se odločiš za šotor, ki ima samo streho. V slednjem je bilo veliko boljše kot v večini dosedanjih čakalnic. Odsotnost klime in ventilatorjev je veliko boljša kot 27 ali 28 stopinj celzija v senci z malce vetriča.

Odhod, ki je bil planiran za 10.30, je bil tipično filipinski. Ob 10.45 se je šele začelo vkrcavanje potnikov. Potniki in prtljaga smo se na gliser vkrcali po isti brvi; torej en potnik, dva kovčka, en potnik, škatla, itd. Malce čez 11. uro smo štartali proti Damaguete. V pritlični kabini (vozovnica za enega je 820 pesov) so bili udobni stoli, klimo so izklopili in odprli vrata, gužve ni bilo, le vsake toliko se je slišalo petelina, ki ga je eden izmed potnikov peljal na izlet oziroma, če si ne zatiskamo oči, na petelinje boje. Do Damaguete se ni dogajalo nič, vsaj tako se mi zdi. Sedenje v prvi vrsti, z iztegnjenimi nogami, sem izkoristil za kinkanje. V Damaguete smo prispeli po približno dveh urah vožnjo in večina potnikov se je izkrcala. Ko sem že pomislil, da nas gre bolj malo na Siquijor, so se začeli vkrcavati novi potniki, tako da so sanje o miru in prazni kabini splahnele. Na srečo je bilo do Siquijorja le še približno 45 minut vožnje in nato izkrcavanje, ki je trajalo nadaljnih 15 minut. Mirujoča ladja je veliko bolj vroča, zato smo ga vsi veselo švicali, kot se za Evropejce spodobi.

V pristanišču spet še ena pristaniška zgodba. Vsi potniki morajo po dokaj ozkem prehodu s pomola na kopno in tam jih napade prva jata „svetovalcev” za lokalni turizem. Te je odgnalo nekaj ne-jev ter vztrajno ponavljanje, da imava hotel in prevoz. Kmalu sva res imela prevoz. Za 300 pesov naju je triciklar odpeljal približno 20 km daleč do Islands paradise resorta. Paradiž mogoče ni, je pa prijeten resort s velikimi kočami. Koče so res zračne in prostorne. Predvsem pa je prijetno to, da so manj kot 10 metrov od morja. Zelo toplega in zelo plitvega morja. Prvi dan sem se namenil plavat, kar bi mi skoraj uspelo, če se ne bi naveličal pešačenja. Zato sem se samo malo svaljkal po plitvini. Plitvini je še lepša zjutraj ob oseki, ko se lahko sprehajaš po bolj in manj trdi mivki, opazuješ morske ježke in zvezde raličnih barv, slediš divjanju malih polžev ter najdeš še marsikatero drugo zanimivo žival.

Prvi dan v resortu je bil namenjen branju in izležavanju. Na terasi pred kočo je viseča mreža, ki je kar klicala po ležanju in glumljenju gljive. Ležanje je bilo prekinjeno z občasnimi izleti do morja ali do resort restavracije, kjer gostitelji z neverjetno hitrostjo strežejo hrano. To ni graja, le opazka. V menuju imajo zapisano, da je zaželjeno naročilo hrane 5 ur v naprej, ker s tem zagotavljajo svežino. Pravzaprav se mi zdi, da so samo tako počasi, da hitreje ne gre. Tako počasni so, da se še nasmehnejo težko. Malce čudne, ampak se navadiš, ker si tudi sam dokaj umirjen in počasen.

Drugi dan, je bil dan za akcijo. Najprej slab kilometer peš do glavne ceste, nato iskanje prevoznega sredstva do Sanatorija za metulje. Prvih par triciklarjev sploh ni vedelo kaj to je, nato se je končno pojavil nekdo, ki je deloval skoraj prepričano, da ve. Hotel je imeti 1000 pesov po glavi za pot. In kljub pogajanjem ni spustil na manj kot 800, zato je ogled metuljev padel v vodo. Za 800 pesov hočem pravi taksi, ne luknjaste kovinske kabine pripete na moped. Čas je bil za plan B, ogled mesta Larena in iskanje trajekta. Trajekt obstaja in baje vozi (preverim 1.1.), mesto pa je pač mesto. Ima lekarno, ki ni samo lekarna temveč tudi špecerija. Ima špecerijo, ki ni samo špecerija, temveč prodaja vse od šampona do avtomobilskih pnevmatik. Največja atrakcija je bila nekaj deset metrov dolga vrsta ljudi pred banko. Vsi so hiteli dvigovat denar za nakupovanje zadnjih novoletnih daril.

V Lareni je bil končno čas za poskušnjo filipinske specialitete Halo Halo. Še ena v vrsti napak. Halo halo naj bi bila sladica. Naj bi, ker je bil totalno brez okusa. V sveže obsekan kokosov oreh so stresli za dobro pest zdrobljenega ledu, dodali peščico brezokusnih želejev, dve kepici brezokusnega vijoličastega sladoleda in po vrhu potresli nekaj lističev koruznih kosmičev. Halo halo je ena redkih stvari, ki jih nisem pojedel. Tisti, ki me poznajo, vedno, da požrem vse.

Po degstaciji nedobre slaščice in popravljanju okusa z večkrat preverjenim San Miguelom, je bil čas za še en pomemben opravek. Opazovanje žetve riža. Na grozo domačinov sva se odpravila kar peš. Glede na to, da se tukaj vsi prevažajo z mopedi, tricikli, kombiji ali jeepneyji, je pešačenje precej čudno. Tudi do prvega soseda ne gredo peš, temveč se raje usedejo na moped in odpeljejo. Kaj so si mislili o dveh norcih, ki sta odkorakala nekaj kilometrov do riževih polj, raje niti ne vem. Se ja pa pot splačala. Riž potrebuje približno štiri mesece od majhne sadike, do trenutka ko je primeren za žetev. Najprej s polja spustijo vodo in počakajo, da se zemlja osuši. Verjetno se morajo tudi klasi primerno osušiti. Nato s srpi porežejo rastline približno na sredini in naredjo šope s premerom od 15 do 20 centimetrov. Še na polju šope omlatijo v mlatilnici na nožni pogon. V leseni škatli, visoki približno 80 cm je boben v katerega so nabite kovinske paličice (kot nekakšni žeblji dolgi 5 do 10 cm). Boben poganjajo na enak način kot stare šivalne stroje in medtem ko se boben vrti v odprtino nad njim potisnejo šop žita. Riž, ki ga žeblji posmukajo s klasja, pade na sprednji strani lesene škatle na tla, kjer ga razgrnejo na večjo površino, da lahko poberejo večje kose klasja, ki so padli skozi mlatilnico. Riž nato naložijo v vreče in odnesejo do ceste, kjer ga še več dni sušijo na soncu.

Toliko o Siquijorju in rižu. Manjka le še pojasnilo k naslovu. Paradajz ni zaradi tega, ker je resort imenuje Islanders paradise, temveč zato, ker sem končno dobil svežo zelenjavo. Na Filipinih ni pogosto, da bi dobil karkoli od razhudnikov na mizo, tukaj pa sem enkrat jedel krompir in skoraj pri vsakem obroku svežo solato, ki so jo v večini sestavljali paradajzi (paradižnik). Ni bilo toliko solate kot bi jo pričakoval, toda tudi skodelica 5 krat 5 centimetrov je super, če ni drugega. Pravzaprav me čudi, da je tako malo zelenjave. Klima ni slaba, vode je tudi precej. Sadje še dobiš, čeprav so v tem resortu „en malo leni” in niti kokosa na gredo iskat na palmo, temveč raje odprejo pločevinko s kokosovim sokom. Zelenjava pa je kar redkost. V glavnih jedeh sem našel koščke korenja, paprike in čebule. Šalotka, paradižnik in kumarica so bili v solati. To je pa vse, kar je bilo zelenjave. Zdaj pa dovolj hrane in pisanja. Ura je 20 zvečer in čas je za silvestrovanje. Natakarica je prinesla San Miguel Grande, mogoče ji bo po 12 urah teženja uspelo še internete zrihtat in boste lahko to tudi prebrali, jaz pa grem čakat polnoč.

Srečno v 2014!

20140101-203813.jpg

Objavljeno v Filipini Oznake:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*