Hit the road Jack

Silvestrovanje se je zaključilo še pred polnočjo. Ker me je pač pobralo in sem zaspal. Tako pride, ko je človek prijetno utrujen od nekaj dni lenarjenja. In to spanje je bilo zelo koristno, ker je treba prvi dan novega leta začet delovnol. Tokrat je budilka prehitela celo peteline in ob 4 uri zjutraj prebudila mene in verjetno še kakega soseda. Se opravičujem, ampak jaz je ne slišim, če ni na največji glasnosti. Pakiranje mi ne vzame več veliko časa, ampak odpiranje oči traja, zato se je vse skupaj zavleklo skoraj do 5h, ko je po naju prišel tricikel. Do Larene smo prispeli v slabe pol ure in doživeli rahlo neprijetno presenečenje. Na okencu prodajalne kart je bil listek, da 1.1. pelje šele trajekt ob 14. uri. Verjetno tudi zato, ker je bil trajekt poln mularije, ki je še vedno silvestrovala in veselo pokala petarde. Triciklar je predlagal pot do Siquijorja in ker je 6 ur čakanja v Lareni preveč, je bila to tudi edina opcija. Pred štartom je še strokovno preveril, če ima dovolj goriva za pot. Merilniki na armaturi niso delali, zato je cuknil z motorjem in prislonil uho na rezervoar. Po nekaj poskusih je srednje zadovoljno prikimal, zagnal motor in že smo leteli 30 km/h proti naslednjemu pristanišču.

Prispeli smo malo pred 6 uro, prodajalna kart je bila še zaprta, ampak imela je listek, da je prva vožnja ob 7 uri. Za začetek novega leta dovolj lepe novice, da sem lahko med čakanjem v koloni še malo potvital in pozdravil v domovino, kjer se je začela zadnja ura leta 2013. Karta do Domagete je bila spodobnih 120 pesov in tokrat nismo plačali takse za uporabo terminala. Kar presenetljivo, glede na to, da je imel podobne plastnične stole kot ostali terminali in celo televizor. Malo pred 7 uro se je začelo vkrcavanje. Namesto proti gliserju, so nas usmerili proti ladji s pomožnima plovcema. Na spoznam se na ladje, ampak tale je izgledala kot tovorna ladja, ki so ji dodali pomožna kolesca in v podpalubje namestili nekaj klopi. Lepo smo se razkomotili po podpalubju in srečni gledali skozi okna brez šip. Prizor je bil kar romantičen in predstavljal sem si, da bo slaba ura plovbe minila v uživanju na morski gladini. In ja, kot ste verjetno ugotovili, sem se zopet zmotil. Komaj smo se dobro premaknili je skozi eno od oken pošteno pljusknilo, zato so sopotniki večino oken zaprli. Zapiranje okna pomeni, da dvigneš leseno vezano ploščo, ki je vstavljeno med navpična vodila in jo poskusiš zataknit v čimvišji legi. Odprto je ostalo samo eno okno in skozi se je videlo bore malo. Guganje je bilo enim bolj, drugim manj prijetno, nihče pa ni postregel ribam s silvestrsko večerjo.

Ladja

Še vesla in bo kot na ladji sužnjev

V Dumagete smo prispeli ob 8 zjutraj, odracali po prvi na pomol in se odgugali proti mestu. Po obisku bankomata sva morala na Ceres avtobus terminal. Očitno so na Filipinih samo dve opciji pri izboru šoferja; zelo hiter ali zelo počasen. Gospod triciklar je bil izrazit predstavnik slednjih. Približno kilometer poti je prevozil z zelo umirjeno hitrostjo. Na trenutke sem se prestrašil, da nas bodo pešci prehiteli. Vseeno smo prispeli točno v trenutku odhoda avtobusa. Na avtobus sem prišel čisto zadnji, stola seveda ni bilo, ampak smo šli pa takoj naprej. Sprevodnik me je posadil na stol, kjer ponavadi sedi vodič. Naslednje pol ure sem vsakih 100 do 500 metrov vstal, da je lahko še nekdo vstopil oziroma nekdo je celo izstopil. Avtobus je izgledal precej nov, edino presenečenje so bili stoli. Ne levi polovici so 3 sedeži, na desni 2. Na enem kasnejših avtobusov sem naštel 48 sedišč, kar se mi je glede na dolžino avtobusa zdelo veliko.

Prvi del poti je bil od Dumagete do mesta Buyawan. Umirjena vožnja po pokrajini, ki skoraj spominja na Slovenijo je bila zelo prijetna. Vozili smo se po drevoredih palm in platan, mimo polj sladkornega trsa, srečali nekaj vodnih bivolov in uživali. Toliko sem občudoval pokrajino, da sploh nisem utegnil fotografirat. Se zgodi. Kratek postanek v Buyawanu sva izkoristila za nakup vode in skočil sem še do sanitarij. Bile so čiste, namesto splakovalnika je bilo (klasično) nameščeno vedro z vodo. Presenetil me je le lijak, pravzaprav odsotnost lijaka. Za umivanje rok stopiš do ročne črpalke, stopiš dovolj narazen, dvakrat pritisneš na vzvod in si umiješ roke. Seveda za uporabo sanitarij zaračunajo 2 pesa prostovoljnega prispevka. Pustil sem jim kovanec za 5 pesov, ker mi je gospodična na “blagajni” hotela vrnit čudno zelene kovance in posode, ki bi lahko bila tudi dobro zorjena rezina gorgonzole.

Komaj sem prišel do terminala, že se je šofer vstopil v avtobus z napisom Hinoab-an. Ker so se vsi začeli prerivati, sva še midva stopila bliže in se uspešno prerinila do stola. Kasneje sem ugotovil, da je to zelo pomembno. Stole se deli po načelu prvi pride, prvi sedi. Zelo dobro je parkirat zadnjo plat k oknu in se ne preveč premikat. Na treh stolih smo dejansko sedeli trije. Na srečo je poleg dveh evropsko rejenih zadnjic sedel le še mini Filipinec, ki je bil skrčen med naslonjalo stola pred njim in mojo levico. To je bil avtobus s 48 sedišči, na katerem je bilo (na palec ocenjeno) 60 oseb. Na stolih. Ostali so zasedli “stojišča”. Sprevodnik ima na teh avtobusih zelo veliko dela. Potniki naključno vstopajo in izstopajo, vsakemu mora prodati vozovnico s pravo ceno in poleg tega še opominja potnike, da se bližamo njihovemu izstopu. Občasno se avtobus ustavi in pobere nadzornika sprevodnikov. Za razliko od LPP kontrolorjev tule kontrolor nadzira število izdanih vozovnic in potnikov na avtobusu. Kako sistem deluje in zakaj tak sistem mi ni še čisto jasno, ampak če drugo ne, imajo vsi delo.

Zadnji del poti z avtobusi je bil od terminala v Hinoba-an do mesta Sipalay. Terminal je tokrat še manj podoben avtobusni postaji. Makadamsko parkirišče, nekaj stolov in pisalna miza pod kovinsko streho ter toaletni prostori v bližnjem grmovju. Uporaba toalet je brezplačna. Do Sipalaya smo imeli spet na voljo avtobus z okni, torej brez klime. Mogoče se komu zdi slabo, ampak boljše je pihanje vetra, kot klima nastavljena na 18 stopinj. Pot je minila brez posebnosti. Imeli smo dva postanka, da so prodajalci hrane in vode poskrbeli za ugodnje potnikov. Avtobus se ustavi na X lokaciji, prodajalci pa kar skozi okna molijo take in drugačne prehrambene izdeleke. Zelo popularna so trdo kuhana jajca in piščančji ražnjiči. Domačini so veselo kupovali hrano in jo nato s še večjim veseljem snedli. Za odpadke pa poskrbeli na njim ljub način; pustiš, da pade na tla in ni več tvoja skrb. Po koncu 50 km vožnje se tako na tleh avtobusa najde jajčne lupine, plastenke, papirčke, olupke mandarin in še marsikaj.

V Sipalayju je sprevodnik povedal kdo gre dol. Bili smo sredi nečesa, kar je spominjalo na zapuščeno tržnico. Torej mirno in brez vseh vsiljivih ponudnikov prevoznih storitev. Bilo je kar nekaj triciklov na nožni pogon, toda ti niso bili primerni za pot do resorta, zato sva se malo sprehodila in našla motornega. Dogovorila sva se za ceno 200 pesov, razumel je naslov in smo šli. Na tem mestu sledi opozorilo. Resorti imajo načeloma dobra navodila kako se pride do njih. Načeloma! Za Sulu beach resort je pisalo, da greš z avtobusom do Sipalaya in nato te lahko pridejo oni iskat, če imaš rezervacijo. V mojem jeziku to pomeni, da te nekdo z avtom pobere na avtobusni postaji/tržnici in odpelje do resorta. Torej je logično, da če nimaš rezervacije, uporabiš lokalni prevoz do resorta. Zdaj je verjetno že vsem jasno, da prevoz ne pelje do resorta. Vsaj ne na običajen način. Tricikel naju je pustil v vasici (3 bambusove koče) zraven precej nagužvane plaže. Verjetno je bila taka gužva zaradi prostega dne, ki so ga domačini izkoristili za uživanje na plaži. Tricikel je hitro obstopilo nekaj mulcev in vsi so se veselo smejali. Ko so začeli ponujati prevoz z čolnom na vesla ali motornim čolnom, pa se je tudi meni posvetilo, da bo še nekaj poti do resorta. Obiskovalec 4 ali 5 resortov ima torej dve opciji. Manj kot 10 letni mulčki ga s čolnom na vesla spravijo čez 30 metrov širok kanal, ali pa ga odrasli z motornim čolnom odpeljejo do resorta. Po celem dnevu na poti in z vso prtljago se nama ni dalo pešačit po mivki, zato sva izbrala drugo opcijo.

Najprej vkrcanje v motorni čoln. V vsakem primeru si moraš za vkrcanje zmočit noge. Vsaj do polovice meč. Poleg naju sta v čoln skočila še dva otroka in dva odrasla, očitno kapitan in pomočnik. Odrinili smo od brega in kapitan je začel zaganjat motor. Motor je podoben tistim na BCS kosilnicah in ima tudi podobne muhe. Po slabih 10 minutah vlečenja vrvi, smo bili že 50 metrov bolj oddaljeni od resorta. Na srečo je asisten doklical “mehanika”, ki je pristopicljal po mangrovasti plaži in zlezel v čoln. Možakar je zgledal kar suvereno. Najprej je od daleč pogledal motor, nato stopil bliže, vzel v roke najboljše orodje mehanikov, kladivo, nekajkrat udaril, potegnil vrv in motor je začel delat. Odpeljali smo se ven iz kanala v morje, ter okrog manjše skalne gmote končno prišli do Sladke plaže. Gre za približno kilometer dolgo peščeno plažo, ki je z obeh strani zaprta s 30 do 40 metrov visokimi skalami. Pri enem od resortov je kapitan zavil bliže peščeni plaži in ko smo ze zaleteli v pesek je bil čas za izkrcanje. Tule še eno opozorilo. V hlačnih žepih ne imet nič. Izkrcanje namreč poteka v dovolj globoki vodi, da si  povprečno visoke osebe namočijo noge do polovice poti med koleni in korakom.

Kapitan je dobil svojih 150 pesov in odkorakala sva v najbližnji resort. Ni bil pravi, ampak so nama pokazali v katero smer je Sulu resort. Vodi ga Yogi (Nemec srednjih let), ki je očitno v tem resortu uredil malo nemško vas. Naselje majhnih koč, ki stanejo od 550 do 1500 pesov na noč. Tiste dražje so v prvi vrsti in imajo čez celo prednjo steno pogled na morje. Med kočami so mivkaste potke, ki se končajo v baru/restavraciji/recepciji. Tudi tule je veliko mivke. Skratka, vse je mivkasto in vsepovsod je polno Nemcev. Nekateri z družinami, drugi z družicami, ki so jako podobne domačinkam. Za nekater idiličen primer dopusta na divjih Filipinih, meni preveč komercialno in preveč evropsko. Toda bil je večer in eno noč sva si pač privoščila. Priznam, da je tisti pogled iz spalnice na morje zelo lep. Malo manj lepo je, ker je med spalnico in wc-jem samo nekaj vrvic in lahko med sedenjem na školjki z lahkoto poklepetaš z mimoidočimi na plaži.

Sulu beach resort

Namesto tv imajo tako sliko

Večerja, tuš, spanje, zajtrk in sva bila ob skoraj 2400 pesov. Cena, okolje in težaven dostop do ceste so bili povod za predčasen odhod. Yogi je trdil, da koč za 550 pesov ni in hotel na vsak način oddat eno za 1200. Pa tudi za prevoz s čolnom je hotel 60 pesov po glavi, ob pogoju, da je vsaj 5 ljudi v čolnu. Skratka, spakirala sva in odpešačila proti vasici oziroma kopnemu.

Hoja po mivkasti plaži je lepa, če gledaš obalno stražo. Ko imaš en nahrbtnik zadaj in drugega spredaj, pa postane manj zabavna. Lahko pa si jo popestriš z opazovanjem rakovic in iskanjem hladnejših odsekov peskov. Zadnji del poti je vodil po stopnicah. Najprej malo gor, nato 10 metrov naravnost, 3 stopnice dol in nato zmanjka stopnic. Samo še 2 metra sklale. Malo postopanje in skok, pa sva bila spet na pesku in na zadnje delu poti. Opazila sta naju mladeniča in ponudila prevoz čez kanal za 25 pesov po glavi. Čoln je bil tako majhen, da smo morali opravit dve vožnji. Ponudila sta tudi prevoz s triciklom do Punta Bulate, ki je bila najin naslednji cilj. Po nekaj sto metrih je sledil prvi postanek za nakup goriva. Gorivo se prodaja v stekelnicah od Coca-cole. Kupiš lahko 0,5 ali 1 liter. Plačal pa ni. Sklepam, da je plačal ob vrnitvi, ko je imel najin denar.

Stopnice

Mind the gap

Do Punta Bulate je google naračunal 15 km, torej približno pol ure vožnje. Opazil sem tablo, nekaj hiš, ampak nikjer nič podobnega mestu, zato sem poprosil, če naju zaplje do naslednjega naselja. Najprej se je kremžil, a omemba 50 pesov dodatnega zaslužka mu je odprla voljo do dela. Zakaj Punta Bulata? Zato ker je idealno izhodišče za izlet na otok Danjugan. Cel otok je naravni rezervat z ogromno kopenskih in morksih živali ter že na splošno zelo lep.

Prispeli smo torej do vasi brez imena. Vsaj google in Foursquare ga ne poznata. Sredi vasi je bila tabla za kar dva resorta in odkorakala sva po makadamski cesti proti njima. December in januar sta (v tem delu Filipinov) višek sezone, zato je bilo čudno, da sta resorta bila prazna oziroma nikjer ni bilo videti pretirane gneče. V obeh je bila podobna slika. Mala soba s 5 cm špužve namesto jogija, kopalnica (soba s ploščicami na tleh in stenah, ki ima lijak in školjko) in vse to za 1000 ali 1500 pesov. Cena je odvisna od velikosti sobe. Dražja je velika približno 4 krat 4 metre. Odločno predrago, zato sva odšla nazaj do glavne ceste.

Čas je bil, da predelava plan poti. In kaj je lepšega kot v gostilni (bambusova bajta z dvema mizama in klopco) naročit liter piva ter flašo Coca-cole? Vam povem, dan nič. Še posebej zato, ker oboje stane 66 pesov. Internet je nekako delalo, zato sem začel iskati možnost nočitve na Tripadvisor-ju. V bližini je našel samo en resort, ki je imel odlične ocene. Po fotografijah sodeč je bil kar malo predrag, ampak med možnostmi rezervacije je bila tudi soba za 1000 pesov. Počakala sva torej na prvi motorni tricikel in se odpeljala proti resortu. Triciklar naju je odložil na manjšem prevalu in po zelo slabi makadamski cesti sva odpešačila. Pešačenja je bilo za približno 3 km, tako da je večina pira hitro prišla skozi pore na majico.

Dostop

Do luksuznega resorta samo s terencem

Že na vhodu v resort je bil stražar s pumparco. Pokazal je pot proti recepciji, kjer so postregli hladne brisačke in cenik. To je bilo dovolj, da sva se obrnila in odkorakala nazaj v klanec proti izhodu. Tistih 1000 pesov, ki jih je pokazal Tripadvisor je bilo veliko manj, kot so zahtevali za najcenejšo sobo; 4200 pesov. Slabih 70 eur res ni veliko za tako sobo, toda proračun potovanja nima možnosti rebalansa. Ostale goste so odpeljali s terenskimi vozili, midva pa sva ponosno odkorakala skozi vrata. In se za prvim ovinkom usedla, da še enkrat premisliva. Očitno je bilo, da Danjugan odpade. Po kratki pavzi sva odšla do manjše vasice, ki je obsegala 5 bambusovih koč in cerkev, tudi zgrajeno iz bambusa. Enega od domačinov sem vprašal, če bi naju peljal do glavne ceste in takoj je bil za. Seveda za nekaj denarja. Tudi motor se je takoj našel. Le voznik je bil težava. 10 minut so vsi otroci skakali okoli in kričali, nato se je le našel nekdo, ki je zgledal dovolj močan, da na motorju odpelje otovorjenega človeka. Malo se je le začudil, ker nisva šla oba hkrati na motor. Začudenje ga je minilo, ko je z mano na stolu zapeljal čez luknjo in je guma pošteno podrsala po blatniku.

Pot z motorjem je bila veliko prijetnejša in predvsem hitrejša. Poleg tega je bilo ob cesti kar nekaj domačinov in vsi so se hoteli pogovarjati. Povedali so, da je resort res drag in da skoraj ni kje spat. Skupno smo prišli do zaključka, da je najboljše, če greva z enim od avtobusov do Bacoloda. Tudi ustavili so ga za naju in tule sem ugotovil, da je zelo fino, če prideš na avtobus med prvimi. Sredi poti je bil avtobus že nabasan, zato je spredovnik najina večja nahrbtnika spravil v enega od prtljažnikov (sedaj je nahrbtnik primerno zamaskiran v prašne barve), naju pa stiščal nekam v zadnji del.

Potovanje do Bacoloda je trajalo približn štiri ure. V tem času sem malo stal na eni nogi, nato na drugi nogi. Nekaj časa sem sedel na polovici rit, pa še malo na drugi polovici riti. Vmes je bil trenutek, ko smo na treh stolih sedeli: dve evropski riti, dve domači riti in dojenček. Čudno bo slišat, toda bilo je zabavno. Najprej te vsi z zanimanjem opazujejo. Potem se nasmejijo, ker je avtobus nizek in se nekajkrat butneš v strop, potem pa kar steče. Ne pogovor z besedami, temveč komunikacija z očmi. Malo nasmehov in opazovanja. Otroci radi pomahajo, to razveseli starše, da ti pokažejo še druge potomce. Vse za dobro počutje in druženje. Do Bacoloda. Tu se pozna, da je večje mesto. Takoj prihitijo taksisti in resno jih moraš odslovit, da dobiš trenutek miru. Tokrat se je Tripadvisor izkazal. Kmalu po izstopu iz avtobusa sva že imela prenočišče. Potreboval sem le še hrano, zato sem se malo sprehodil po okolici in našel trgovino, ki streže tudi hrano. Malo riža za večerjo in zaslužen počitek.

Avtobus

Skoraj prazen avtobus. Za filipinske razmere.

Bacolod je bil samo prehodna postaja na poti do Palawana. Letalski prevoz je bil drag in ni se mi ljubilo še enkrat leteti v Manilo, zato sem predlagal vodno pot. S katamaranom sva se prvi dan odpeljala do mesta Iloilo in tule šele doživela tisti pravi napad na turiste. Na srečo se izkrcaš v zamrežen del. Na drugi strani pa trop taskistov in triciklarjev. Bilo je kot napad hijen. Po kar nekaj nejih in nato precej odrezavem neju so končno nehali in kot mala škrtuha sva odpešačila. Pa ni skopost. Lepše je spoznavat mesto, če hodiš. Opaziš ljudi, ki brskajo po rečnem nanosu ter izkopajajo plastenek in konzerve. Ribiče na pomolu. Zavohaš mesto. Pa še daleč ni bilo do prvega cilja. Ja, še ena plehkost. Do McDonaldsa. Malo je potrebno zamenjat riž in koščke mesa, zato je v takih primerih uporaben.

Zajtrk

Imena jedi ne vem, sem pa dobil dvojno porcijo mesa, ker sem velik.

To je bilo skoraj vse. Po Meku sva odšla na lov za hotelom. Tripadvisor je priporočal dva v neposredni bližini. Pa prvega nihče ni slišal, drugega so zaprli. Vmes sva pogledala enega, ki se je oglaševal za penzijon. Ponujal je sobo brez oken in s špužvo za posteljo, ter seveda kopalnico. Nič obetavnega. Nato pa po naključju Midtown hotel. Namesto 1600 sva sobo dobila za 1050 pesov in temu se res reče soba. Ima parket, ploščice, kopalnico s toplo in hladno vodo, brezžični internet. Na prvi pogled zelo podoben hotelom s tremi zvezdicami, ki jih poznamo s Costa Brave. Edini minus je pogled skozi okno, ker vidiš samo zazidan balkon in soseska. Na eni strani nakupovalno središče, na drugi barake in kup otrok, ki ne prosjačijo, temveč zahtevajo denar. Vse še vedno na zelo sprejemljivi ravni.

Takole. Nastal je cel roman, ki sem ga nekajkrat skrajšal, ampak ga je še vedno precej. Dogajalo se je še več in bilo je zabavno. Jutri pa proti Palawanu.

Objavljeno v Filipini Oznake:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*