Higienizacija

Odhod iz El Nida je prišel še prehitro in potekal po isti poti kot prihod. Razlika je bila samo ta, da sem tokrat, namesto na sprednjem sedežu, sedel čisto zadaj. Še vkrcal sem se skozi prtljažnik. In ker sem sedel zadaj, sem lahko končno preštel koliko oseb stlačijo v kombi; tokrat nas je bilo 13, ker je bil sedež med voznikom in sovoznikom prazen. Poleg tega je vsak od nas imel prtljago. In še tip vozila, če bo kdo raziskoval: toyota hiace.

Na poti ni bilo večjih razburljivosti ali nepredvidenih dogodkov. Še celo nobene kure nismo povozili in tako smo srečno prispeli do Puerte. Postajališče vanov je poleg letališča, zato sva se sprehodila do letališke kantine na kavo in še nekatere male popotniške opravke. Pravzaprav ni bilo veliko za počet, zato sva bolj opazovala domačine, poskušala prebrati kako novico na počasnih internetnih in še malo počivat. Še največja zanimivost je bil unisex wc, ki je bil za razliko od tistega v Legaspiju zelo čist in imel je celo sedalo. Sledil je let do Manile, ki je očitno dovolj dolg in PalExpress dovolj prijazni, da smo dobili hrano in pijačo; krekerje z marmelado in kavo.

Pristanek v Manili je bil tretji. V tretje gre rado, zato je minil brez običajnega poskakovanja in padanja. Na pobiranju prtljage je bil čas za malo smejanja domačinom. Kot sem že pisal, nihče ne potuje samo s kovčkom ali nahrbtnikom, zato so po traku prihajale raznorazne škatle, vrečke, vreče in druge različne oblike pakiranja. Hitro sta prišla tudi nahrbtnika in odšla sva med čakajoče taksiste. Za razliko od prvega dne sva se kot izkušena popotnika izognila prvemu navadlu taksijev in odpešačila do glavne ceste. Za približno isto pot kot prvi dan sva tokrat plačala 350 pesov in dodatek, namesto 800. Dogovorjena cena 350 pesov očitno ni vključevala plačila cestnine, ki jo je voznik zahteval tik preden smo zapeljali na avtocesto.

Oasis Paco Park Hotel je dokaj blizu Riviera Mansiona, kjer se je začelo pot po Filipinih. Kljub temu, da sta oba hotela bila izbrana naključno, sta bila izbrana v pravem vrstnem redu. Sicer je Oasis nekaj dražji, je pa veliko svetlejši, ima bazen in sobe so nenavadno velike. Vsaj za nekoga, ki je prej kar nekaj časa preživel v sobah in resortnih za nižje proračune.

Prvi dan je bil že večer, zato ni bilo kaj veliko za početi. Edina nujnost je bila hranjenje. Privoščil sem si Chicken Arrozcaldo v bližnjem lokalu. Verjetno si ga ne bi, če si ne bi zaželel tudi steklenice piva. V lokalu sta bili dve omizji in obe sta imeli na mizi precej pirovskih flaš. Ko sem sam naročil hrano in steklenico piva, se je natakarica prijazno nasmehnila in odgovorila, da piva pa res ne strežejo. Zato sta hmeljev zrezek zamenjala dva koka zrezka. Piščančja zadeva je bila kot zelo gosta juha z nekaj riža, krompirja, piščančjo kostjo, dvema mini koščkoma piščanca in jajcem. Na pogled ne preveč lepa zadeva je bila zelo okusna in z veseljem bom še kdaj to jedel. Verjetno.

Kot se za prave turiste spodobi, so zadnji dnevi namenjeni zapravljanju in ogledu velikega mesta. Spet je bilo drugače kot prvi dan; bil sem v japonkah in zvečer pogumno 10 minut drgnil noge. Pomaga, ampak zelo malo. Sicer pa lepo po vrsti. Prva točka na dnevnem redu za nedeljo je obisk Mall of Asia. Orjaški nakupovalni center, kjer sem se najprej zaklal z zajtrkom. Namesto na dobro lokalno hrano sem se odločil za bolj zahodnjaško postrežbo in plačal 400 pesov za porcijo ocvrtega naribanega krompirja z jajcem, slanino in sirovim prelivom. Po drugi strani je bila to dobra poteza, da sem se okrepčal za cel dan tekanja po klimatiziranih prostorih.

Med nujne točke za obiskat v Mall of Asia spada zagotovo iMAX. Kinodvorana z odlično 3D tehniko in super zvokom. Že pri kupovanju kart me je zeblo, zato sem povprašal prodajalko, kako je v dvorani. Njen kisli nasmešek in beseda colder sta me skoraj nagnala v trgovino s cunjami, kamor res ne rad zahajam, toda brez majice z dolgimi rokavi se mi je ogled 3 ure dolgega filma zdel zelo slaba ideja. Film mi je bil všeč, dvorana pa še bolj. Razen klime nastavljene na najnižjo možno temperaturo je bilo vse nad pričakovanju.

Za čisto zadnji dan sem imel še eno nalogo na todo listi: higienizacija. Kot sem že večkrat povedal, sem bolj lene sorte, zato je to bil dopust brez britja. Temu dodajmo še vsa čudna prenočišča, prenočišča in druga išča ter dobimo umazanega zaraščenca. Med veliko prebivalci Manile sem še vedno bil precej čist, toda že ob prvem obisku Mall of Asia sem se počutil umazanega. Tule zdaja ni več opisa, le še fotki. Fotografij nog ni, ker sem pozabil obut superge in se čez pol mesta odpravil v japonkah.

Prej

Pred…

Potem

… in po higienizaciji

Čisto zadnji dan še zadnji priboljški. Skoraj evropsko kosilo za 1000 pesov in odhod na letališče. Na srečo si vedno nekaj denarja pustim za nakupovanje malenkosti na letališču. Popolnoma sem namreč pozabil na filipinske prispevke. Za uporabo letališča je fee kar 550 pesov. Zato so darila za domače bolj ekonomična kot je bilo načrtovano. Sledita samo še leta iz Manile v Dubaj in nato v Benetke.

Objavljeno v Filipini Oznake:
2 comments on “Higienizacija
  1. Uultimata pravi:

    Pred je blo boljš. =)

  2. komunalc pravi:

    Prej je bil Dopust mode ON 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*