Avtobusanje

Riževe terase spadajo med must see zadeve na Filipinih. In ker se mi zdi zelo lepo, če je nekaj pod UNESCO-ovo zaščito in ker imam rad riž, se mi je zdelo, da to moram nujno pogledat. Večina vodičev priporoča avtobus iz Manile v Banaue in tako sva se poti lotila. Na recepciji hotela sva se pozanimala, kateri je najboljši in svetovali so “Florida bus”. Receptor je priskrbel taksi za 250 pesov. Naj tukaj omenim, da imajo taksiji dve opciji; plačaš po taksimetru, ali plačaš dogovorjeno ceno. Taksi naju je odložil na Florida bus terminal. Takoj si izbijte iz glave slike nekakakšnih terminalov ali česa podobnega. Bus terminal je objekt s streho, eno celo steno in polovico druge stene. V tem objektu poteka vkrcanje v avtobuse in prodaja kart. Del objekta je namenjen skladiščenju kupljenih stvari, ki se nato naložijo na avtobus. Med drugim sta bila v tem skladišču nov hladilnik in kavč. Cena avtobusa iz Manile v Banaue je 530 pesov za zadnji nočni avtobus in karto je dejansko pametno kupiti vsaj nekaj ur prej. Trenutno je največ gneče zaradi domačinov, ki hodijo domov za praznike. V preostalem delu leta pa je menda kar precej turistov. Odhod je bil predviden šele ob 22.45, zato sva si privoščila ogled okolice avtobusne postaje, nakupovanje repelentov in obisk McDonaldsa, ker je pametno testirat, če imajo povsod isto ponudbo. Na Filipinih na primer strežejo McSpaghetti in nek McRiž, ki ga veliko študentov je za malico. Torej štart ob 22.45. Filipinci so glede štarta še boljši kot Slovenske železnice, saj smo štartali šele ob 23. uri. Pred štartom sem se nasmihal domačinom, ki so se serijsko zavijali v razne šale in bunde. Po nekaj urah na avtobusu s klimo na najznižji temperaturi mi je bilo jasno zakaj. Približno pol ure smo potrebovali iz Manile do avtoceste in nato je letelo. Malo čudno mi je bilo, da za 350 km planirajo 8 ur, če smo toliko časa na avtocesti. Po 2 urah vožnje se je skrivnost razkrila. Zavili smo na highway, ki bi mu lahko rekli tudi lokalna cesta po kateri je dovoljen promet za vse. Ponoči je sicer zelo malo prometa, toda tisti ki je, ni vsa osvetljen. Občudujem voznika, ki je cikcakal med tricikli, se srečeval z avti in avtobusi in seveda vse to počel pri kar visoki hitrosti. Kmalu smo se začeli vzpenjat in tam se je moje občudovanje voznika spremenilo v sitnarjenje. Še sreča, da domačini ne vedo katere moje besede so kletvice. Voznik je zagotovo velik občudovalec Ayrtona Senne. Predstavljaj si pot na Vršič, z avtobusom, ponoči, v dežju in si ob tem postavi cilj, da moraš prehiteti čisto vsako vozilo, ki ga opaziš. Tudi avto. Na poti je predviden samo en postanek v gostilni En-joy. Gre za nekakšno obcestno počivališče z makadamskim parkiščem, lokalom in nekaj prodajalnami čipsa, krekerjev in pijače. Ker sem bil dokaj lačen, sem naročil hotdog on stick. Hrenovka na žaru je bila na pogled zelo privlačna, okus pa tipično filipinski. Ja, bila je sladka. Pot smo hitro nadaljevali v dolino in nato po dolini počasi odlagali potnike. Ne ravno na avtobusnih postajah, temveč je vsak samo zakričal da hoče dol in šofer mu je ustregel. Tule je prav, da še malo opišem avtobus. Sam spadam med povprečno visoke osebe povprečne teže, toda ti avtobusi so narejeni bolj za lokalce. Pot med stoli, ki je v Evropi malce nižja kot del kjer so stoli, je tule iste višine kot stoli. Pri hoji je potrebno pazit, da z glavo ne odbiješ stropne luči. Tudi naslonjala stolov so krajša in če sedim popolnoma vzravnano, mi naslonjalo potiska ramena dol. So pa avtobusi novi, z 32 palčnimi tv-ji in nekateri celo wifijem. Pa še več osebja imajo. Voznik se ukvarja z vožnjo, sprevodnik/voznik (to sklepam, ker v oglasih vedno iščejo voznika/sprevodnika) pa s potniki. Daš mu listek s potrdilom o plačilu vozovnice in v zameno dobiš vozno karto, pomaga ti naložit prtljago v bokse, menjuje DVD-je, glasno obvešča na kateri postaji bomo in vse te zadeve. Po 8 urah vožnje in 322.000 ovinkih smo prispeli v Banaue, kjer je na avtobus priletel lokalni svetovalec za turizem, prosti čas in gostinstvo. Seveda smo ga vsi krmežljavi naivno poslušali in čakali kaj vse bo svetoval. Dve stvari je imel prav: v vsakem primeru moraš plačati 20 pesov okoljske takse v turistični pisarni in fajn si je priskrbet prevoz nazaj. Sicer v tem času ni veliko turistov in se karte dobi, vendar bi po opisih na internetih sklepal, da ni vedno tako. Za razliko od Manile je v Banaue prijetno hladno (1300 metrov nadmorske višine) in ker je deževalo, se je večina turistov najprej odpravila v hostel. Kjer je spet bil turistični mojster za vse Mark. Obletel je vsakega in vsakemu prodajal izlete, trekinge, vožnje s triciklom. Vsakemu je seveda razložil, da so vodiči v turistični pisarni pod nadzorom mafije. On pa dela pošteno in dobro za okolje. Fanta smo kmalu krstili za hodečo reklamo. V svoji osnovi je vse tisto, kar so reklame, ki jih gledamo na tv, le da to počne sam in vsega se je najverjetneje sam naučil. Na žalost se je dež samo še krepil, zato sem za vremenske informacije pisal v domovino. @asocialec je samo še podkrepil slutnje, da bo z dežjem sranje, zato je obisk Batada odpadel. 2 uri trekinga po slabih gozdnih poteh ob nevarnosti plazov sta se nama zdeli zelo odveč. Popoldan so nam povedali, da je prejšnji večer skupina trekerjev morala gazit čez plaz in da je neka druga cesta tudi zaprta. Vse to sem razložil Marku, ko je še n-tič prišel razlagat, da obstaja skupina Angležev, ki bi šla gledat vrelec, ampak še ni čisto odločena. Najprej me je razočarano pogledal ter nato takoj povedal, da se vremena za Banaue ne da napovedat, ker tega moderna tehnologija ne zmore. Po drugi strani pa obstaja vas lovcev na glave, ki je muzej na prostem in tam vrač ubije kuro ter iz njene krvi napove vreme. Žrtvovanje kure me ni premamilo, zato sem se raje posvetil kosilu. Kljub natakaričenemu začudenju sem naročil dve jedi (res imajo majhne porcije), spil pivo, malo poklepetal in odšel spat. Soba z lastnim wc-jem in tušem s toplo vodo stane 900 pesov. Za ta denar dobiš posteljo ter kopalnico s pretočnim električnim bojlerjem. Ob 6.30 sva že čakala na jutranjem avtobusu za Manilo. In kmalu mi je bilo jasno zakaj je jutranji oziroma dnevni avtobus cenejši (450 pesov). Stoli so še manjši, gum za zapiranje vrat sproži samo pihanje zraka, zato se na vrata nasloni sprevodnik, da jih zapre. Po drugi strani je opazovanje okolice vredno vsega stiskanja na mini stole. Prve 2 uri se ovinkasta cesta večinoma spušča. Ob cesti za kolibe in hiše domačinov. Povprečna hiša je velika 4×5 metrov, pred njo sedita vsaj dva domačina, žvečita moko (moka) in pljuvata velike rdeče pljunke. Vsakih nekaj ovinkov se odpre pogled na manjše riževe terase, ostali del so strmi poraščeni bregovi. V dolini se povečajo površine riževih polj. Hkrati se tudi zelo poveča količina smeti. Že v Banaue je veliko odpadkov in pasjih kakcev, v dolini pa je samo še slabše. Žalostno je gledat koliko vrečk leži po kanalih, ob cesti, po dvoriščih. Skratka povsod. V sredo sva ob 7h štartala iz Banaue in računala, da bova v Manili najkasneje ob 17. Dnevna vožnja je daljša, ker se avtobus veliko ustavlja. Nikoli ne bi pomislila, da morava v čas potovanja vračunat tudi voznika začetnika. Če je bil voznik na poti iz Manile pravi dirkač, je bil tale njegovo popolno nasprotje. Vmes je del poti sicer odpeljal še tretji voznik/sprevodnik, toda večji del je odpeljal gospod Počasne. Nikoli ni prej kot v 3 poskusih našel prave prestave. Speljevanje je večinokrat pomenilo cukanje in poskakovanje, nato se je nako uneslo. Toda kmalu je moral prestavit in to je zopet pomenilo čudno hreščanje iz menjalnika ter ciljanje s prestavno ročico na pravo lokacijo. Ob 17h smo bili še zelo daleč od Manile, torej je bilo nemogoče, da bi ujel avtobus, ki bo 19h pelje iz Ermita bus termial v Legaspi. Z malo surfanja po internetih se je pokazala druga opcija. Avtobus iz Cubao bus terminala v Legaspi ob 22.30. V Manilo smo po vseh mukah in težavah, ki so zabavale potnike in osebje avtobusa, prispeli ob 21h. Izkrcanje iz avtobusa ne poteka na terminalu temveč na cesti. Hitro greš dol, sprevodnik ti odpre bokse, poiščeš nahrbtnik in to je to. Takoj te obstopijo taksti, zato sva hitro dobil prevoz od Cubaa.

IMG_0999

Sprevodnik pobira denar

Tam pa novo razočaranje. Avtobus v Legaspi ob 22.30 ne vozi, lahko pa greva v Naga City in od tam v Legaspi. Pa sva šla. Tokrat z normalno prostornim avtobusom. Seveda s klimo najznižji možni temperaturi. Šlo je hitreje. 400 km v približno 11 urah. En daljši postanek sem izkoristil za skoraj hofer nudl župo. Komaj stopiš iz avtobusa v Naga City, že udari v nosnice vonj po kuhanih kurah in kurjem drobovju. Podoben vonj je bil tudi v Banaue, toda tam je bilo samo 20 stopinj in ni prišel tako do izraza. Vonja nisem še dobro spoznal, ko sva že sedel na avtobusu za Legaspi. Tega najverjetneje ni vozil domačin, ker smo štartali 5 minut pred uro. Dejansko me je to razveselilo, ker sem pričakoval, da bomo vso pot zelo hitri. Tudi tokrat sem se motil. Ustavili smo čisto vsaki osebi, ki je pomahala. Kmalu so na vseh stolih, ki so primerni za eno normalno rit sedeli po dve riti. Malo smo se nasmihali, vsi so nekaj jedli in tokrat 120 km naredili v 3 urah.

Bila sva že dokaj sita vseh voženj z avtobusi, podhlajena od klim in prilična siten, zato je bil edini cilj čimhitreje priti iz Legaspija v Donsol. Zadnji del poti sva opravila z minivanom. Po mojih ocenah je primeren za 8-9 ljudi, notri nas je bilo 16. Poleg stiskanja je za zabavo poskrbela deklica na moji desni. Pred štartom je pojedla mini vrečko čipsa (tudi čips je tukaj v mini pakungi), minuto po štartu zaspala in 10 minut po štartu že veselo bruhala. To je počela vsakih nekaj kilometrov naslednji dve uri (55 km). Za približno 900 km sva potrebovala približno 30 ur. Glede na to, da je bilo malo časa, ko nisva potovala, je ocenjena povprečna hitrost 30 km/h. Precej spodobno, če ne ni na večini obcestnih tabel pisalo highway. Zdaj pa gledat morske pse kitovce in kresničke. Ko in če se pokažejo. PS: več foto dokumentacije bo, ko bo internetna povezava zmogla več kot slaboten edge.
PSS: vejice, typote in vso to navlako bom popravil, ko bo net delal.

Objavljeno v Filipini Oznake:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*