Dežela zlomljenih hrbtenic

Bliža se že 4. Vseslovenska vstaja. Skoraj že tradicionalna srečanja tistih, ki zahtevaj(m)o sprememebe. Vmes se je zgodil tudi Zbor za republiko. Zanimivo srečanje, o katerem niti nimam namena pisati, saj se mi zdijo organizirana romanja in malikovanje oblastnikov zgrešena in služijo samo ohranjanju trenutnega stanja.

Razmišljam

Tema je torej Vseslovenska vstaja. Prebujenje ljudstva. Protesti so vsakič bolje organizirani. Pozna se pomanjkanja finančnih sredstev, toda volja je prava. Tudi sam potek je že postal tema z manjšimi variacijami. Začne se na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda. Od tam krene skupina ljudi na sprehod po mestnih ulicah (smer sprehoda je variacija na temo), ki se konča na Trgu republike. Organi nadzora so pripravljeni, oder čaka govornike in druge nastopajoče. Do tukaj je vse super. Narod razmišlja, postaja kritičen.

Seveda ni vse tako lepo. Poskusite se med protesti sprehoditi od Trga Republike do Slovenske ceste. Prehod v drugo dimenzijo. Medtem ko na trgu kriči revolucija, se pred Konzorcijem ljudje mirno sprehajajo. Domov, v trgovino, na žur. Zakaj? So res vsi zadovoljno s trenutnim stanjem? So se sprijaznili z krizo, pomanjkanjem služb, denarja? Na eni strani revolucija, na drugi stanje popolne apatije in zaverovanosti v svoj krožnik.

Kje torej smo? Občasno pogledamo novice iz Državnega zbora, se razjezimo kako vsi kradejo in gremo dalje. Po drugi strani smo vsi veseli, če lahko državi ukrademo nekaj evrov. Pišemo lažne potne naloge, izmenjujemo račune za gorivo, uradno živimo čim dlje od službe, ločeno od partnerja in še veliko tega se najde. Vse zato, da se počutimo zmagovalci proti grabežljivi državi.

Zakaj to dvolično obnašanje? Želimo si socialne države, enako možnosti za vse, dobre plače, službe, stanovanja, urejeno zdravstvo. Po drugi strani na vsakem koraku iščemo luknjo, da bi se izoginli plačevanju v skupno vrečo. Občutek imam, da višje kot smo, več vzamemo zase, ker je lažje in ker to pač počne tudi sosed. Vrtimo se v spiralu in tonemo vedno globlje.

Zato potrebujemo sprememebe. Toda ne samo na protestih, kjer nekaj tisoč ljudi podpira ideje in misli, toda nato gremo domov in počnemo spet isto. Iščemo luknje, da se izognemo dolžnostim, hkrati pa kričimo, da imamo pravice. Protesti sami po sebi krize torej ne bodo rešili, lahko pa se začetek novega gibanja, ki mora prinesti spoznanje, da se samo s spremembo družbe, ki bo generirala novo politiko, lahko zgodi družbena sprememba. Dejansko je zadeva precej preprosta, samo spiralo moramo obrniti. Namesto obtoževanja in kričanja, moramo delovati. Najslabše je uporabljati izgovor, da če lahko sosed, lahko tudi jaz. Sicer vemo, da to ni prav, toda kaj hočeš, nekako je potrebno preživeti.

Obrnimo kolesje

Obrnimo kolesje in ne hodimo okrog z zlomljenimi hrbtenicami. Začnimo pri sebi, v službi in nadaljujmo v družbi. Prav gotovo smo se velikokrat znašli v situaciji, ko se je odločalo o neki novi zadevi. Na sestanku je prisotnih 10 ljudi, od tega 3 govorijo, ostali prikimajo in se strinjajo. Nato se sestanejo na hodniku in šepetajoče ugotavljajo, da je odločitev slaba in neprimerna. Čemu? Vsaka ideja ima nasprotno idejo. Če podam idejo in si proti njej, ampak brez argumenta oziroma boljše ideje, je moja ideja najboljša. Toda vsaj spregovoril si. Če pa si tiho. potem si pa brez hrbtenice.

Obupana

Objavljeno v Razmišljam

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*