Je sploh mogoče v Sloveniji živeti brez avtomobila?

Gostujoči zapis: Petra Slanič

Vsak trenutek svojega življenja sem pozorna na to, da se vedem tako, da čim manj obremenjujem okolje, in ob selitvi iz Maribora v Ljubljano je napočil čas za velike spremembe mojih vsakodnevnih navad. Najtežji dve sta bili selitev v pol manjše stanovanje, in odločitev, da se odrečem avtomobilu.

10+ let z avtomobilom

Svoj avto, ki mi je bil nenehno na razpolago, sem imela dobro desetletje. Osem let sem mučila toyoto yaris, zadnja tri leta pa sem se prevažala s toyoto corollo. Ja, tipična zvesta voznica toyote, ki lahko avtomobile te znamke javno pohvalim. Skrbela sem za redni servis konjičkov in vračala sta mi tako, kot se spodobi: nobeden od njiju me nikoli ni pustil na cedilu.

V zadnjih dveh letih sem razvila ‘love-hate’ odnos do avtomobila. Najlepši del tega razmerja je, da ti je avto na voljo vedno in takoj. V točno tistem trenutku, ko si nekaj zamisliš, lahko pograbiš ključe in odideš. Slaba plat pa je, da v njem preživiš preveč časa, se voziš tudi na zelo majhne razdalje in s tem po nepotrebnem onesnažuješ okolje, stroški vzdrževanja avtomobila, da naraščajočih cen bencina niti ne omenjam, pa so zelo visoki. Po izračunu amortizacije avtomobila sem ugotovila, da se mi vzdrževanje svojega avtomobila, glede na kilometrino, ki jo letno prevozim, nikakor ne splača. S tem spoznanjem sem živela kar nekaj dolgih mesecev …

Tisti, ki imate avtomobil, zagotovo razumete, da odločitev ni bila lahka. V Mariboru bi težko shajala brez njega, a sem se zelo trudila in uporabljala mestni potniški promet a.k.a. avtobus, ob odločitvi za selitev v Ljubljano pa je dozorela tudi odločitev za prodajo avtomobila.

(EPP: Dragi bralec, draga bralka, moja super truper toyota corolla je na prodaj, če vas morda zanima.)

Od zadnjega januarja letos živim brez avta.

 Peš v službo

Od doma do službe me loči petsto metrov in to razdaljo zlahka premagam peš v vseh vremenskih razmerah. Imam tudi kolo (upam, da je še v kolesarnici bloka; menda v Ljubljani kolesa zelo hitro dobijo noge), v bližini avtobusno postajo in postajo bicikLJev. Za daljše razdalje uporabljam spletno posredovalnico prevozov prevoz.org (toplo priporočam; doslej sem naletela na same izjemne ljudi in odlične voznike!), vlak in avtobus. Vse različice ‘javnega’ prevoza pri nas pač.

Z Brnika v Maribor z javnim prevozom v treh urah

Lani novembra mi je uspel velik podvig. Po vrnitvi s potovanja sem se z javnim prevozom pripeljala z Letališča Jožeta Pučnika do mariborske železniške postaje v natančno treh urah (čakanje na prestop všteto). Z Brnika sem se do Ljubljane pripeljala z avtobusom, iz Ljubljane v Maribor pa z vlakom ICS, najhitrejšim vlakom na tej progi. Pot me je stala 19,33 evrov; 4,10 EUR sem odštela za vožnjo z avtobusom in 15,23 EUR za vlak. Za primerjavo: z avtom bi za to pot* porabila eno uro in 52 minut, bencin pa bi me stal 32,33 evrov (+ vinjeta in parkiranje, ki je na letališču daleč od poceni).

Z vlakom sem se peljala tudi iz Maribora v Rimske Toplice in nazaj – in preživela. Karta stane 6,60 EUR v eno smer (v soboto in nedeljo vas ob nakupu povratne karte za potovanje med vikendom v obe smeri čaka 30 % popust), pot traja uro in dvajset minut. Z avtom bi za enako pot potrebovali eno uro in devet minut ter porabili za 24,11 EUR bencina (+ vinjeta).

Prejšnjo nedeljo sem se na obisk v Škofjo Loko podala z avtobusom (3,10 evrov stane vožnja v eno smer). Pogrešala sem natančen načrt postaj avtobusa na spletu, a mi je @tamejhna olajšala življenje, ko mi je povedala, da avtobusi, ki vozijo proti Gorenjski, stojijo na Celovški pri LPP-ju. A pozor! Ni prav, če čakate na postaji mestnega prometa pred sedežem LPP-ja. Postaviti se morate par metrov nižje, proti Litostrojski. Kakršnokoli tablo s shemo prog in voznim redom pa boste iskali zaman.

Avtobus ob nedeljah sicer vozi le enkrat na uro, a točno po voznem redu. Prijazen šofer mi je v Loki še pokazal, kako pridem do želenega cilja.

Po Ljubljani

V prestolnici dobro shajam z avtobusnim prometom. Pomaga mi aplikacija LPP-ja za (relativno) pametni telefon, ki bi potrebovala par izboljšav, a zdi se mi, da deluje. Kdaj pa kdaj pa mi prav pride celo tisti ušivi zemljevid prog, če s kakšno ‘trolo’ (tako Mariborčani rečemo neumnemu dekletu, zato mi ta beseda ne gre lahko z jezika) kam zaidem. Prosim, LPP, pripravite uporabniku bolj prijazno shemo prog. Zagotovo se da in vi to znate in zmorete.

Namesto zaključka

Ne izključujem možnosti, da si bom še kdaj zaželela imeti avtomobil, a zaenkrat sem v tej čisto resni zimi prav vesela, da ga nimam. Bi me pa zelo veselilo, če bi bila v Sloveniji na voljo storitev ‘car-sharing’, možnost krajšega najema avtomobila fizične osebe fizični osebi, kot je npr. storitev Wego, ki deluje v Amsterdamu. Če kdo ve, da kaj takšnega obstaja ali se pripravlja v naših logih, lepo prosim, naj informacijo deli v komentarjih.

In da, v Sloveniji se da preživeti brez avtomobila. Le izgovore iščemo zato, da se ne da. Saj veste, kakšen je edini logičen odgovor na pripombo, da se nekaj ne da. ‘Komu se ne da?’

Dragi bralci, kaj pa vi menite? Se da pri nas preživeti brez avtomobila? Kako ocenjujete javni prevoz pri nas? Ga uporabljate? Zapišite svoje misli v komentarjih.

Zapis na blogu brez dobrega citata ni vreden piškavega oreha

‘Napredno mesto ni tisto, v katerem se revni vozijo z avtomobili, ampak tisto, kjer bogati uporabljajo javni prevoz.’

Enrique Peñalosa, nekdanji župan Bogote (1998-2001), glavnega mesta Kolumbije

*Za oceno trajanja poti in ceno bencina sem uporabila brezplačno spletno potovalno storitev ViaMichelin.com.

Zgornji zapis je napisala Petra Slanič , zaposlena pri UNICEF-u Slovenija. Mnenja, izražena v tem zapisu, so izključno njena osebna mnenja in ne predstavljajo stališča UNICEF-a Slovenija.

—-

###

Izbrani prispevki na temo javnega prevoza v Sloveniji – nekoč in danes

Danes
Petra Juvančič: Vozi me vlak …; Metina lista, 22. 2. 2013,
– A. S.: SŽ lani z 2,4 milijona evrov dobička; Delo, 14. 2. 2013

– Matjaž Gregorič: Do enotne vozovnice je še daleč; Dnevnik, 5. 1. 2013

– Aleksandra K. Kovač: Polovica prihodka za avtomobil; MMC RTV SLO, 24. 6. 2012
Igor Selan: Kdo je lastnik mariborske avtobusne postaje?; Večer, 9. 2. 2013

Nekoč
– Boris Šuligoj: Pred sto leti je v Piranu vozil tramvaj; Delo, 23. 7. 2012

– Saša Bojc: Ob 110-letnici mestnega potniškega prometa v Ljubljani; Delo, Panorama, 14. 9. 2011

Bonus Track: Se res ne da?

Oglejte si, kaj se zgodi, če se Jeremy, Richard in James, voditelji serije Top Gear, podajo v potovalni izziv po Japonski. Kdo bo prvi na cilju? Jeremy z avtomobilom, s katerim se bo moral prebiti skozi gnečo Tokia ali Richard in James, ki bosta zamenjala nešteto vrst super učinkovitega japonskega javnega prevoza?

Top Gear, 93. del, 11. sezona, 4. epizoda, prvič predvajana 13. 7. 2008 na BBC Two.

—-

 

Objavljeno v Gostujoči
24 comments on “Je sploh mogoče v Sloveniji živeti brez avtomobila?
  1. Tanja pravi:

    V Ljubljani se za občasne poti definitvno da preživeti brez avtomobila. Sama sem doma iz okolice in se na daljše razdalje (kljub avtomobilu), če so povezave le dokaj dobre (toleriram 2 prestopa in 4 ure vožnje) zadovoljive.

    Kljub temu, da sem privrženec javnega prevoza, mi avto zelo olajša prevoz in privarčuje vsaj 2 uri na dan. Živim manj kot 20 km iz prestolnice. Avtobusi za šolarje (okrog osme ure in do treh popoldne) so dokaj redni (na eno uro), vmes pa je po tretji uri naslednji avtobus šele ob šestih. Seveda z obveznostmi redko končam do tretje ure.

    Z veseljem bi uporabljala javni prevoz kljub temu, da so stroški goriva manjši kot stroški avtobusa (še ena bizarna stvar pri vsem tem), a če želim v življenju početi še kaj drugega, mi to ne uspe. Se strinjam z zapisom, a se osredotoča na stvar precej enostransko, saj veliko prebivalcev živi v okolici večjih mest in avto za vsaksadnje obveznosti žal potrebuje.

    • Petra Slanič pravi:

      Tanja, hvala lepa za tvoj komentar. Po zapisanem sklepam, da bi se v primeru, če bi bil javni prevoz bolj učinkovit glede na tvoje poti, odločila zanj?
      Glede stroškov vzdrževanja avtomobila pa poleg bencina ne pozabi še na ceno avta, zavarovanje, nakupe in menjave pnevmatik, redno servisiranje, vinjete, parkirnine … 🙂

  2. smesnifilmi pravi:

    Da se, ampak moraš imeti potrebe usklajene z možnostmi. Če živim v neki vasi, ki ni nujno bogu za hrbtom, pa od tam nimam javnga prevoza, takih vasi pa je veliko, potem vsak poskus propade, razen če se sosed vozi v službo tja kot jaz, kar pa je malo verjetno.

  3. Tamara pravi:

    Se popolnoma strinjam z zadnjim odstavkom zgornjega komentarja, predvsem s tem delom: “… a se osredotoča na stvar precej enostransko… ”

    V Ljubljani se da preživeti brez avtomobila, verjetno tudi v drugih ‘večjih’ mestih po Sloveniji. V manjših mestih in vaseh pa (žal) ne. Moja družina živi v manjšem kraju, 20 km iz Celja in oba starša se vozita v službo; oče v Celje, mami v Velenje. Oba namreč delata izven središča mesta in postaje javnega prevoza so od njunih služb oddaljene nekaj km. Poleg tega bi z javnim prevozom (če ne bi bilo težav z oddaljenostjo) vsakodnevno izgubila ogromno časa, ker so povezave redke, oz. imata tak delovnik, da se ‘tepe’ z voznim redom vlaka in/ali avtobusa.

    • Petra Slanič pravi:

      Hvala za komentar, Tamara. Seveda v zapisu pišem zgolj in samo o svojih izkušnjah ter pogledih.
      Tudi moji starši živijo v okolici mesta in še predobro se zavedam, da je žal v Sloveniji izven prog mestnega potniškega prometa skorajda nemogoče preživeti brez avtomobila. To je pa pomanjkljivost življenja v mali državi z malo prebivalci. :/

      • Tamara pravi:

        Sem še enkrat prebrala svoj komentar in ugotovila, da sem bila mogoče malo preostra.
        S tem, da je enostransko, sem jaz imela v mislih ravno to, da pišeš iz svoje perspektive, zato je v tvojem zapisu zelo moteč ta odstavek: “In da, v Sloveniji se da preživeti brez avtomobila. Le izgovore iščemo zato, da se ne da. Saj veste, kakšen je edini logičen odgovor na pripombo, da se nekaj ne da. ‘Komu se ne da?’” Bolje bi bilo, če bi npr. napisala, da se da brez avtomobila živeti v Ljubljani, ali pa če če si samski in nimaš nepokretnih staršev, za katere skrbiš, ali pa majhnih otrok itn. (v takšnih primerih si tudi življenje v Ljubljani težko predstavljam brez avtomobila). 🙂

        Se opravičujem, če sem izpadla nesramno. Razen tega mi je bil zapis všeč. 🙂

        • Petra Slanič pravi:

          Tamara,
          nič narobe, zato pa so interneti, da ima vsak možnost povedati svoje. 🙂
          Tudi sama ne vem, kako dolgo bom uspela ‘zdržati’ brez avtomobila, a upam, da dolgo. Nisem še obupala nad našim javnim prevozom. Držim pesti, da se bo počasi pa zanesljivo izboljševal.

  4. tamejhna pravi:

    Eh, preživeti se načeloma da, ni pa udobno. Niti blizu udobja. Sploh po tem, ko so na medkrajevnih prevozih čez teden vsi sedeži polni (iz Ljubljane do Kranja sem že stala več kot enkrat). Pa da se trole zaletavajo med sabo in te na prijetnih -ž stopinjah voznik obvesti, da ne moremo naprej s to trolo in naj počakamo naslednjo (vedno neprimerne ure, zgodaj zgodaj zjutral ali med lovljenjem zadnje trole v svojo smer).
    Na žalost se pri nas še vedno mentaliteta drži ustaljenega… Vsak polnoleten rabi svoj avto. No, jaz trdim, da ga ne, da pa rabi vsaka vas več kot en avtobusni prevoz na dan.
    Howgh!

    • Petra Slanič pravi:

      Hvala za komentar + se strinjam, da vsak človek ne rabi avtomobila, rabi pa vsaka vas več kot en avtobusni prevoz na dan!

  5. mitjai pravi:

    LPP še ni naredil nobene aplikacije za pametni telefon, tiste 3 ki obstajajo so ljubiteljsko pripravljene.

    • Petra Slanič pravi:

      Hvala za komentar in info. Potemtakem pa kapo dol ljudem, ki so aplikacije naredili!
      Sama sicer uporabljam aplikacijo LPPbus Ljubljana public transit (Guerilla Code Navigation) za iPhone.

  6. Robi pravi:

    Petra, prispevek je napisan čisto preveč na prvo žogo. Ti bom opisal svoj primer.

    Živim v Celju oz. na obrobju Celja, delam v Ljubljani. Najbližja avtobusna postaja se nahaja 2km stran. Tam ustavijo samo avtobusi, ki me pripeljejo na glavno avtobusno postajo, ki je cca. 1km od železniške postaje. Vozijo, kot vozijo (niti približno niso sinhronizirani z vlakom in/ali avtobusi naprej). Vlaki so kolikor toliko redni. V Ljubljani delam na Viču. Peš bi do službe potreboval cca. pol ure do 40 min, z avtobusom cca. 10 min).

    No, pa bom malo izračunal: vlak do Ljubljane vozi cca. uro in pol (ICS je za vsak dan predrag), pa recimo, da bi se peljal še z avtobusom na in iz postaje. Vse skupaj bi mi vzelo recimo 2 uri + še nekaj, da pridem peš do postaje. Čakanja na prevozna sredstva ne štejem. In to je v eno smer. Potem je še pot nazaj, če bi sploh bile povezave. Avto? 55 min, od vrat do vrat. Ni računice.

    Tudi finančno ni takšne velike razlike v ceni. Ne bom šel točno računati (enkrat sem to računal na svojem blogu, ki ga žal ni več), a razlika je na mesečni ravni zanemarljiva (v rangu 40 EUR), če ne upoštevam amortizacije avtomobila in nepredvidenih stroškov. Če pa bi upošteval še čas, ki bi ga izgubil in ki bi ga lahko preživel z družino, pa vsi izračuni odpadejo.

    Bi uporabljal javni prevoz? Z veseljem. Ampak ne v obliki, ki je v Sloveniji trenutno prisotna. Naj me pripelje do službe v nazaj relativno udobno v zmernem času, niti ne nujno najbolj poceni, pa ne bom niti pomislil, da bi se vozil s svojim avtom. Do takrat bo pa avtocesta vsako jutro polna.

    PS: Ko sem živel v Ljubljani, sem uporabljal LPP. Da bi se vozil z avtom, mi sploh ni padlo na pamet.

    • Petra Slanič pravi:

      Robi, hvala za komentar. Kot sem že pojasnila seveda pišem zgolj in samo o svoji izkušnji. Z zadnjim odstavkom tvojega komentarja pa se popolnoma strinjam in upam, da bo tole prebral tudi kdo, ki lahko na to vpliva.
      P.S. Tudi jaz. 🙂

  7. Jaka Kranjc pravi:

    V Ljubljani prideš skoraj povsod s kolesom in še to pogosto v zelo primerljivem času napram avtomobilom. V času konic je pa sploh zabavno, da ne omenjam manjka težav z iskanjem in plačevanjem parkirišč (in trenutno kidanja). Ščasoma se navadiš kolesarit tudi v slabem vremenu in se počasi od-leniš. Zastonj telovadba in poceni transport, manjka pa samo še kakšna prodajalna rikš/prikolic/predkolic, ker za tovorjenje večjih količin kolo, ob še tako velikem nahrbtniku, samo ni več primerno. Čakam kdaj bomo postali bolj podobni Amsterdamu oz. po novem Tour de France (“Amsterdam is like the Tour de France, a whole lot of people on drugs riding bycicles”). 🙂

    Zaradi zdravja po gimnaziji nisem mogel delati izpita za avto, kasneje sem pa ugotovil, da mi sploh ne manjka toliko. Res so problematični samo deli, kamor z javnim prevozom ne prideš niti blizu ali pa traja absurdno, pa še to le ob predpostavki, da nimaš zraven nobene družbe s prevozom. Vsaj to prednost ima naša visoka stopnja centralizacije.

  8. LouD pravi:

    Sam že dolgo razmišljam kako si znižati stroške prevoza in tudi manj vplivati na okolje, vendar mi v Sloveniji to zelo težko uspeva. Razen nakupa varčnejšega avtomobila in občasnega dodatnega potnika v mojem vozilu je kaj več težko narediti. Edino če se preselim v Ljubljano 🙂

    V mojem primeru bi se z avtobusom v službo vozil 2 – 2,5 ure v eno smer in vmes zamenjal 4 avtobuse. Z vlakom bi bilo malce lažje in bi moral najprej 3km prehoditi/prekolesariti/iti z avtom potem se 1-1.5 ure vozil z vlakom in potem še zadnji del poti s trolo. Vse skupaj spet približno 2 uri. Z avtom porabim slabih 40 minuth.

    Javni promet izven mest je katastrofalen in na koncu ugotoviš, da tudi precej drag in neenoten. En kup kart, voznih redov,… Sem prepričan da bi se dalo vse skupaj bolje organizirati. Do takrat se bom še naprej po avtocesti vozil 100km/h in pazil na porabo ter objavlal proste sedeže v mojem avtu na prevoz.org 🙂

  9. Chateebox pravi:

    Živim približno 28km ven iz Ljubljane in javni prevoz za naše mesto je načeloma dobro organiziran. Celo znižali so tarifo za lokalne vožnje z avtobusom, ki vozi po novem vsakih 15min (ob delavnikih). Ko se temperature kolikor toliko dvignejo nad 0°C, gledam, da hodim s kolesom v službo, ker mi je veliko ljubše, kot z avtom. Presenetljivo sem velikokrat celo hitrejša od avtomobilov (predvsem pa veliko manj živčna!). Z avtom imam sicer od doma do službe (delam na obrobju domačega mesta) cirka 10min, z avtobusom 15min, peš 45-50min, s kolesom pa 20min. Peš grem redko, ker sem rajši mobilna (običajno moram biti vozna tudi v službi, kar bi mi zadevo konkretno otežilo, če ne bi imela avta – iz tega vidika pa je javni prevoz popolnoma nemogoča opcija).

    Če vzamem banalen primer, da želim iti na predstavo v Ljubljano, v Cankarjev dom, ob 19h med tednom…
    Sedem na vlak/avtobus in grem (vlak je sicer 4km izven centra mojega mesta, avtobusna postaja pa se nahaja v osrčju). Vožnja traja približno 30min (če ni zastojev), stane 1.75€ ali 3.10€ v eno smer. Problem nastane pri vračanju. Zadnji vlak za mojo destinacijo iz Ljubljane je ob 20:30 (ne vozi vsako uro), kar odpade, ker predstava v tem času niti končana ne bo. Avtobus je na voljo do 23:00 (načeloma vsako uro). Strošek povratne vožnje pri vlaku me pride 3.50€, pri avtobusu pa 6.10€ (nimam več opcije študentskih ugodnosti).
    Strošek goriva pri avtu (pustimo obrabo in ostale stroške, ker recimo, da so na tej destinaciji zanemarljivi) me za povratno vožnjo (56km) pride približno 6.939€ (povprečna poraba goriva na tej destinaciji je 4.48l). Za to razdaljo potrebujem med 30 in 40min. Recimo še, da mi uspe parkirati na brezplačnem parkirišču in je to edini strošek za tisti večer.
    Razlika je majhna (in kljub temu, da sem Gorenjka, me to ne premami :)). V takem primeru, je veliko lažje iti z lastnim avtom, ker si neodvisen od urnika javnih prevozov. Če želim ostati na pijači s kolegi nimam težav s pogledovanjem na uro, kdaj se vrača moj zadnji avtobus/vlak. V primeru, da bi morala iz mojega mesta vsak dan hoditi v Ljubljano v službo, bi se mi stvar še dodatno zakomplicirala, ker so urniki prevozov izredno luknjasti (na vlak lahko čakaš tudi uro ali več), je pa verjetno mesečna/letna karta cenejša od dnevne (in posledično tudi cenejša od vzdrževanja avtomobila).

    To je bil primer za Ljubljano. Primerov za druga mesta rajši nisem iskala, ker bi me v večini primerov čakalo kar nekaj prestopanja, čakanja in izgube časa. Žal sta danes tudi naš čas in neodvisnost/odzivnost izredno dragocena in namesto, da pol ure čakam na postaji na naslednji vlak/avtobus, sem lahko v tem času že doma in naredim kaj bolj pomembnega,…

    Dokler bo sistem tak kot je, se mi avta vsekakor ne bo splačalo prodati (mogoče edino zamenjati bencin za diesel ali plin). Sem mnenja, da je javni prevoz rešitev le v velikih in dobro organiziranih mestih – v EU ali drugje v tujini (pa tudi tam se kdaj pa kdaj zalomi), pri nas so to še vedno le sanje.

  10. Katja pravi:

    Živim v majhnem mestu,kjer je sicer javni prevoz;govorim o avtobusnih prevozih dokaj dobro urejen v bližnje vasi in mesta. Sama se že štiri leta vozim v službo v kraje Trbovlje,Braslovče in trenutno v Zagorje. Nikoli nisem pomislila na uporabo javnega prevoza. Vedno sem se vozila z avtom,ker sem tako pridobila na času. Trenutno pa sem v stanju,ko mi je avto prepovedano vozit zaradi zdravstvenih težav in primorala sem pogledati,kako je z javnim prevozim v smeri Zagorja. Službo začenjam ob osmih in seveda je dogovorjeno,da smo pol ure pred začetkom v službi. Moj javni prevoz bi bil takšen: Ravne na Koroškem (5.00) – Maribor…vmes postanek in Maribor -Zagorje. Na postajo v Zagorje prispem ob 8.14. Potem me caka mestni prevoz od postaje do sole ali pa hoje 30 minut,kar ni problem. Problem je,da zamudim službo,ce vse tece kot mora. To je edina povezava z vlakom.V eno smer tri ure in pol. Druga varianta javnega prevoza je avtobus,ki prvi pelje iz mojega kraja ob 5.00 (smer Sg-Velenje-Celje) in nato z vlakom (smer Celje-Zagorje). Zalomi se že pri različnih avtobusnih prevoznikih,ko odpeljejo prehitro (zamuda avtobusa v Velenju in posledično vlaka v Celju,ki pelje v Zagorje). Torej noben javni prevoz mi ne ustreza,da pridem pravočasno v službo. Glede na vse bo potrebno poiskati drugo rešitev za prevoz na delovno mesto.
    Mislim,da je javni prevoz v Sloveniji zelo slabo in površno organiziran.Govorim o prevozih iz manjših v večje kraje,organiziranosti in časovni povezanosti različnih prevoznikov. Vsekakor trenutno ne bi mogla živeti brez avta. Sem pa kot študentka v LJ uporabljala vedno le Lpp in kolo. V samo Lj pa me je peljal avtobus.

    • Petra Slanič pravi:

      Katja, hvala za tvoj komentar in oprosti za pozen odgovor. Presneta tehnika me ni obvestila, da me tukaj čaka komentar! 🙂
      Točno to, o čemer pišeš, opažam v nekaj komentarjih na ta zapis – neusklajenost ponudnikov javnega prevoza. Če avtobus zamuja, ti vlak odpelje pred nosom. Dvomim, da bi to bil velik problem optimizirati. Bi pa tak ‘projekt’ seveda zahteval sodelovanje vseh ponudnikov javnega prevoza. Ugibam, da je to prelomna točka, ki ustvarja status quo. Upam, da so vsi ti ljudje sposobni sesti za mizo (ali za računalnike) in preučiti ter optimizirati javni promet glede na potrebe potnikov. Prepričana sem, da jim bi uporabniki njihovih storitev z veseljem pomagali s predlogi.

  11. Dejan pravi:

    V Sloveniji je trenutno največji problem ravno neusklajenost različnih prevoznikov v javnem prometu. Se pa pripravlja integracija javnega prometa, letos jeseni štartajo pilotni projekti, naslednje leto pa bo na državnem nivoju uveden integrirani javni potniški promet v katerem bodo usklajeni vsi vozni redi med mestnim, medkrajevnim avtobusnim in železniškim prometom, prav tako pa bo obstajala enotna vozovnica za uporabo vseh prevoznih sredstev v državi. Sistem enotne vozovnice bo temeljil na conah, gre pa za model, kot ga ima zvezna dežela Štajerska v Avstriji. Po uvedbi integriranega javnega potniškega prometa se bo javni prevoz v Sloveniji tudi občutno pocenil, potovanja na večini relacij pa bodo tudi znatno hitrejša, saj bo manj čakanja na prestope iz avtobusov na vlak in obratno, hkrati pa se naj ne bi več dogajali primeri, kot na primer da prideš v soboto ob 19h z vlakom v Celje, potem pa nimaš nobene povezave več naprej do Velenja, Raven na Koroškem itd.. Nadaljnje izboljšave učinkovitosti, zanesljivosti in hitrosti javnega prometa pa bodo sledile v prihodnjih letih, ko naj bi se bistveno povečal obseg vlaganja v obnovitev in nadgradnjo železniške infrastrukture, saj naj bi bila železnica nosilec javnega potniškega prometa v Sloveniji, avtobus pa njegova dopolnitev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*